1/4
Kaj moramo vsi vedeti o antidepresivih
Pogosti neželeni učinki SSRI-jev, zahtevno opuščanje in varne naravne alternative za zdravljenje depresije
Zgodba na kratko:
• Antidepresivi SSRI (Selective Serotonin Reuptake Inhibitor, selektivni zaviralci ponovnega prevzema serotonina) so ena najbolj škodljivih zdravil na trgu in zaradi velikega števila ljudi, ki jih uživa (pogosto brez dobrega razloga, saj le manjšina bolnikov ima koristi od SSRI-jev), so imeli globok vpliv na zavest celotne naše družbe.
• Ta članek opozarja na nekatere pogostejše stranske učinke SSRI-jev (in SNRI-jev, Serotonin Norepinefrin Reuptake Inhibitor), kot so otrplost, huda vznemirjenost in neuravnoteženost (včasih do te mere, da postane oseba psihotično nasilna), izguba razuma, izguba spolne sposobnosti in razvoj organskih okvar.
• Žal se zaradi razširjenega zanikanja težav z njihovimi zdravili v psihiatriji pogosti stranski učinki SSRI-jev pogosto napačno razlagajo kot znak, da je imel posameznik že obstoječo duševno bolezen in potrebuje več zdravila – kar prepogosto vodi do katastrofalnih dogodkov za bolnika, ki jemlje preveč zdravil.
• Tako kot mnoge druge stimulativne droge (npr. kokain) so lahko tudi SSRI-ji zelo zasvojljivi. Zaradi tega bolniki pogosto hudo zbolijo, ko poskušajo prenehati z jemanjem (odtegnitveni sindrom prizadene približno polovico uporabnikov SSRI-jev) in pogosto je izjemno težko z njimi prekiniti, zelo malo zdravnikov pa ve, kako jih varno opustiti.
• Ta članek obravnava varnejše naravne načine zdravljenja depresije, skupaj z nekaterimi bolj zapletenimi integrativnimi terapijami (npr. psihoterapija s pomočjo psihedelikov ali hormonsko uravnoteženje) in predstavi ključne strategije za varno opustitev psihiatričnih zdravil.
Prej smo omenili pomembno skrivnost antidepresivov SSRI – sprožijo psihotično nasilno vedenje, ki lahko včasih povzroči samomor ali grozljiv umor (npr. množično streljanje ali nasilni napad z nožem na bližnje). Presenetljivo je, da je bil ta stranski učinek odkrit pri kliničnem preskušanju, vendar prikrit s strani farmacevtskih podjetij in nato še s strani FDA (Food and Drug Administration), čeprav je agencija prejela poplavo pritožb, kar 39.000 v prvih devetih letih, ko je prvi SSRI, Prozac, prišel na trg. Tako so npr. povečano samomorilnost pri jemanju SSRI-ja z zlorabo Simpsonovega paradoksa (to je preprosta statistična manipulacija) prikazali kot pomanjšano. Na primer, razmislite o tem, kako so ravnali na tem kongresnem zaslišanju leta 1991. Posnetek je dostopen na naslovu:
Ker pa je psihotično nasilje tako izrazit in zaskrbljujoč stranski učinek, je mnoge družine umrlih motiviralo, da so tožile farmacevtska podjetja, kjer so dobile dokaze, da je bilo to prikrito, da bi zaščitile prodajo svojih donosnih antidepresivov. Posledično (zaradi postopka odkrivanja) imamo veliko jasnejšo sliko o tem, kaj se je dejansko zgodilo s SSRI, kot z mnogimi drugimi škodljivimi farmacevtskimi izdelki na trgu.
Opomba: čeprav se mnogi bolniki slabo odzivajo na SSRI, obstaja tudi podskupina bolnikov (npr. pod vplivom metilatorjev*), ki imajo od njih korist. Psihiatri, ki znajo opazovati in ki se zavedajo nevarnosti teh zdravil, lahko običajno prepoznajo bolnike, ki se bodo verjetno dobro odzvali na SSRI-je, in hitro odvzamejo SSRI-je tistim, ki se ne. Žal so takšni zdravniki redki, še posebej ker večino psihiatričnih zdravil predpisujejo splošni zdravniki brez tega znanja. Pomanjkanje virov za duševno zdravje pa pogosto povzroči, da se bolnikom namesto dolgotrajnejših pristopov, kot je psihoterapija, predpišejo psihiatrična zdravila. Podobno se pri mnogih nesrečah s SSRI pojavi pogosta tema: zdravstveni delavec, ki je zdravil pacienta, je opazil znake, da je nekaj narobe z njegovim odzivom na SSRI, vendar ni bil deležen nadaljnjega ukrepanja ali odpravljenega problema, ker je bil pacient že tako preobremenjen.
*”Metilatorji” se nanašajo na prehransko dopolnilo L-metilfolat, ki se uporablja kot dodatno zdravljenje za povečanje učinkovitosti SSRI-jev pri zdravljenju hude depresivne motnje, zlasti pri bolnikih z nezadostnim odzivom.
Nekaj teoretičnih osnov
Toksikološka krivulja zvona
V toksikologiji se hude in ekstremne reakcije običajno pojavljajo veliko manj pogosto kot zmerne reakcije. Opravka imamo z Gaussovo krivuljo, z zmernimi reakcijami na sredini in hudimi reakcijami na skrajni desni ali levi strani krivulje. Ko se zato pojavi zelo zaskrbljujoč in nedvoumen neželeni učinek (npr. cepiva proti COVID-19 povzročajo nenadne smrti pri mladih zdravih športnikih), vidimo le vrh ledene gore in da se veliko pogosteje pojavljajo tudi veliko blažje poškodbe. Ed Dowd (nekdanji analitik pri Blackrocku) je na primer z uporabo razpoložljivih virov podatkov podal eno najnatančnejših ocen škode zaradi cepiv proti COVID-u.
Opomba: ti izračuni so bili konzervativni, da bi se izognili diskreditaciji zaradi precenjevanja vpliva. Žal so se od izdelave tega grafikona leta 2023 resni zapleti povečali – na primer, povečanje invalidnosti se je približno podvojilo in zdaj se soočamo z epidemijo turbo raka, ki ga povzroča cepivo proti COVID-u (ki prizadene vse več ljudi). Prav tako številne ankete (povzete tukaj:
https://www.midwesterndoctor.com/p/what-can-political-polling-teach)
dosledno kažejo izjemno visoko stopnjo neželenih učinkov cepiva proti COVID-u (npr. v zadnji anketi novembra 2025 je 26 % ljudi poročalo, da so imeli manjše stranske učinke cepiva, 10 % pa večje stranske učinke – kar pomeni, da ima 63 milijonov odraslih manjše reakcije in 17 milijonov hude stranske učinke). To velja za ZDA.
V primeru SSRI-jev je psihotično nasilje, ki ga lahko povzročijo, le vrh ledene gore, in obstaja veliko “manj hudih” načinov, kako SSRI-ji negativno vplivajo na človekov um. Na primer, v anketi na Novi Zelandiji je do 1829 bolnikov, ki so jemali antidepresive, kar 62 % poročalo o spolnih težavah, 60 % se je počutilo čustveno otrple, 52 % se je počutilo kot nekdo drug, 39 % jim je bilo manj mar za druge, 47 % jih je bilo vznemirjenih in 39 % je imelo samomorilne misli.
Opomba: Drugi manj pogosti neželeni učinki (po padajoči pogostosti) v tej anketi so vključevali: nespečnost, nočne more, »mehko«/»zombi« počutje, škripanje s čeljustjo, potenje, zamegljen vid, zaprtje, moten/nemiren spanec, tesnobo, palpitacije srca, težave z razmišljanjem, utrujenost/izčrpanost, čudne/žive sanje, okorelost mišic/sklepov, »možganske prekinitve«, manijo, prekomerno zehanje, napade panike, izgubo spomina, zmanjšano motivacijo, nočno potenje, zmanjšan apetit. Ta seznam se ujema s številnimi podobnimi ocenami (čeprav se pogosto poroča tudi o drugih, kot so občutek vznemirjenosti, tresenja ali tesnobe, prebavne motnje, bolečine v želodcu in driska).
Najpomembneje pa je, da so ljudje v tej anketi poročali, da jih zdravniki, ki so jim predpisali zdravila, niso opozorili na številne od teh stranskih učinkov (npr. čustveno otrplost ali spolno disfunkcijo). Kot je znano, so mnoge ljudi, ki so jih ta zdravila močno prizadela, zdravniki, pri katerih so poiskali pomoč, kritizirali in simptome pripisovali bolezni in ne tabletam. Zlasti pa se zdravniki ne znajo soočiti z enim najzahtevnejših vidikov teh zasvojljivih drog – kako jih opustiti?
Splošne težave s SSRI-ji
Večina težav, opisanih v tem članku, se nanaša na SSRI-je in SNRI-je. Zaradi lažjega razumevanja bomo govorili le o SSRI-jih. Prav tako v nekaterih primerih »antidepresivi« včasih vključujejo tudi druge skupine antidepresivov (npr. triciklične antidepresive). Eno manj znanih dejstev o farmacevtski industriji je, da se več denarja porabi za trženje zdravil kot za njihov razvoj (to je veljalo celo med COVID-om, ko je industrija praktično dobila monopol, ker je vlada zatrla vsa zdravila brez patenta). Po drugi strani pa si industrija pogosto izmišlja dovršene načine, kako narediti neuporabno (ali še huje, nevarno) zdravilo vredno prodaje po vsem svetu (to najbolje povzema idiom »Nanesti šminko na prašiča«). Verjamemo, da se to dogaja, ker so klinična preskušanja tako draga in ker mora podjetje zagotoviti donosnost te naložbe (kar ima za posledico uporabo istega nabora trikov za napihovanje koristi zdravila in zmanjševanje njegove škode) in ker regulatorji zdravil (ki pogosto jemljejo denar od industrije) nikoli ne pozivajo k odgovornosti za takšno ravnanje. Tako so npr. številni žvižgači pričali, da preskušanja cepiva proti COVID-19 niso bila dvojno slepa in so bila izvedena na goljufiv način, ki je namerno precenil učinkovitost cepiv in prikril škodljivost. Kljub temu (tudi po prejemu uradne pritožbe raziskovalca na enem od Pfizerjevih poskusnih mest) FDA ni ukrepala.
Ker je »depresija« tako subjektivna, je še lažje manipulirati z njenimi raziskavami, in posledično, ko natančno preučimo »uspešne« študije antidepresivov, vedno znova ugotavljamo, da so uporabnikom dejansko prinesla minimalno korist, a so mnogim preiskovancem močno škodovala (v bistvu točno to, kar se je zgodilo s cepivi proti COVID-19 in njihovimi predhodniki, katastrofalnimi cepivi proti HPV). Prvi SSRI, Prozac, je bil prvotno razvit kot zdravilo za hujšanje, vendar se je proizvajalec Eli Lilly preusmeril na trženje za depresijo, saj je bilo to področje veliko bolj podvrženo subjektivnim ocenam in jih je bilo lažje ponarediti. John Virapen, izvršni direktor Lillyja, ki je bil zadolžen za zagotovitev začetne odobritve, je pričal, da so bili podatki o Prozacu tako slabi, da so regulatorji in psihiatri njegove poskuse zavračali s smehom. Dokler Virapen ni podkupil švedskega “nepristranskega strokovnjaka”, da bi ga stisnil skozi rešeto na trg. Po tem je FDA leta 1987 pod vodstvom podpredsednika Georgea H. W. Busha (katerega oče je bil član upravnega odbora Eli Lillyja) odpravila svoje začetne dvome o Prozacu in ga lansirala na trg. Pri tem je utišala znanstvenika FDA, ki je ugotovil, da Prozac poveča samomorilnost pri otrocih (kar je bilo morda posledica tega, da sta George H. W. Bush in njegov sin v vrste svojih administracij namestila osebje Eli Lillyja).
Na srečo obstaja nekaj podatkov, ki jih ni mogoče prikriti. Eden najbolj znanih je splošna umrljivost (koliko ljudi je umrlo med jemanjem zdravila in koliko ljudi brez njega), saj smrti ni mogoče prerazvrstiti. Drug dejavnik je, koliko bolnikov se je prostovoljno odločilo za nadaljnje jemanje zdravila:
• Pregled 29 objavljenih in 11 neobjavljenih kliničnih preskušanj, v katerih je sodelovalo 3704 bolnikov, ki so prejemali zdravilo Paxil (SSRI), in 2687 bolnikov, ki so prejemali placebo, je pokazal, da je enak delež bolnikov v obeh skupinah študijo predčasno zapustil (kar kaže na to, da koristi zdravila Paxil niso odtehtale njegovih stranskih učinkov) in da je v primerjavi s placebom 77 % več bolnikov prenehalo jemati zdravilo zaradi stranskih učinkov, 155 % več pa zaradi samomorilnih nagnjenj.
• Študija 7525 bolnikov je pokazala, da se jih je 56 % odločilo prenehati jemati SSRI v 4 mesecih po tem, ko so jim ga predpisali.
• Mednarodna raziskava 3516 ljudi iz 14 skupin je pokazala, da je 44 % trajno prenehalo jemati psihiatrično zdravilo zaradi njegovih stranskih učinkov.
• Raziskava 500 pacientov je pokazala, da jih 81,5 % ni bilo prepričanih, ali so njihovi antidepresivi potrebni.
Povedano drugače, če se pacienti ob zdravilu, ki ga jemljejo za »dobro počutje«, počutijo slabše kot brez njega, to pomeni, da so bila preskušanja, ki so razglašala, da so zdravila izboljšala počutje pacientov, goljufija.
Ker so žal psihiatrična zdravila zelo donosna (saj lahko te tablete prodajajo v nedogled tako velikemu delu prebivalstva, kolikor mu lahko postavijo »diagnozo«), obstaja osebni interes, da se ti stranski učinki ne razkrijejo ali da se zagotovijo viri za tiste, ki trpijo zaradi njih (saj bi to dejansko pomenilo priznanje obstoja teh stranskih učinkov). To pa postane še posebej problematično, ko pacient razvije hudo akutno reakcijo (npr. psihotično nasilno vedenje), trajno izčrpavajočo kronično reakcijo ali hude odtegnitvene simptome, ko poskuša prenehati uporabljati te zelo zasvojljive droge.
Ko ljudje berejo zgodbe drugih ljudi, spoznajo, da niso edini, ki imajo takšne težave. Na spletni strani SurvivingAntidepressants.org je 6000 relativno popolnih anamnez. Ob prebiranju se bralec zave, da gre pravzaprav za eno samo zgodbo. In vsak, ki to doživi, je tako presenečen, da se mu je to zgodilo – ljudje gredo skozi obdobje popolne nejevere. Spoznajo, da so zaupali svojim zdravnikom, da imajo določeno količino znanja, ki pa tega dejansko niso imeli. Medicina ima svoje načine zbiranja informacij, v psihiatriji pa psihiatri nenehno sprašujejo drug drugega, kaj je resnica, namesto da bi spraševali svoje paciente. Glas pacientov v psihiatriji ni dovolj upoštevan.
Surviving Antidepressants je priljubljena spletna stran (s 500.000 ogledi na mesec in 14.000 uporabniki iz vseh možnih demografskih skupin), ki jo je bil ustanovitelj prisiljen ustvariti, ker ni bilo virov za tiste z zapleti zaradi jemanja SSRI-jev. V zgornjem intervjuju (v priloženem linku) pa dr. Daniel Casey izpostavlja še eno pogosto težavo, s katero se soočajo žrtve SSRI-jev. Ker so duševne motnje tako stigmatizirane, se pri “psihiatričnem pacientu” njihova reakcija na zdravilo pogosto zanemari in pripiše obstoječi duševni motnji namesto zdravilu, nato pa se “zdravi” z dajanjem še več zdravila – kar ima pogosto katastrofalne posledice (npr. to je pogost primer z množičnimi strelci).
