Ko se bližnja oseba sooča z duševnimi stiskami ali diagnozo, je to lahko izziv tudi za vas kot družinskega člana ali prijatelja. Morda se sprašujete, kako najbolje pomagati, katere informacije so zanesljive in kje poiskati podporo.
Na tej strani boste našli vsebine, ki vam lahko pomagajo bolje razumeti stiske vaših bližnjih ter pridobiti vpogled v različne pristope k okrevanju. Naš cilj je ponuditi prostor za razumevanje, podporo in nove perspektive pri obravnavi duševnega zdravja – tako za posameznike kot za njihove svojce.
Niste sami. Skupaj lahko poiščemo poti do bolj celostne in sočutne podpore.
V nadaljevanju predstavljamo zgodbo mame, ki pove, kako se je soočala z dejstvom, da je njena hči dobila diagnozo duševne motnje.
Osebna zgodba mame
Moja mlajša hčerka je bila v srednji šoli zelo pridna, prizadevna in vedno je želela biti med najboljšimi, udeleževala se je večih tekomavanj.
Sodelovala je pri različnih prostovoljskih organizacijah, pomagala pri izobraževanju otrok, starostnikov… Želela je že pri svojih šestnajstih letih zaslužiti svoj denar kot natakarica. Čeprav se z možem nisva strinjala, češ da je premlada za to delo, je nisva prepričala.
Bila je torej zelo aktivna, nikoli utrujena.
Pri njenih triindvajsetih letih, tekom njenega študija, so se začele težave. S svojimi prijateljicami je večkrat žurala, zaradi česar sem se dostikrat jezila, ker je bil vmes tudi alkohol. Večkrat sva se sprli, ker je želela spreminjati stvari (na katere ni imela vpliva). Do mene je postala ravnodušna, česar prej nikoli nisem opazila. Ampak mislila sem si pač, da je to puberteta.
Premalo je spala in večkrat sem jo opozarjala na to, ampak vedno je odgovorila, saj nisem utrujena, saj zmorem.
Polna energije je uspešno opravljala študij, razne aktivnosti, delo ob vikendih, pomagala pri gospodinjskih delih in še in še.
Občasno sem začela opažati, da njena urejenost ni bila več to, kar je bila prej; prepirala se je tudi s svojimi prijateljicami in sestro; opazila sem, da jo je ponoči strah, česar ni priznala; kar nekaj ji je šlo na živce in je razglabljala… Do trenutka, ko sem posumila, da nekaj res ni v redu (rekla je, da ima v kavču neke žuželke, da ima črve v zobeh, pretile so ji črne vrane… Ni zmogla običajnih stvari, ki jih je že davno počela, npr. nakuriti v centralno peč).
Takrat sva jo z možem komaj krotila, ker se je lotila stvari, ki jo nikakor ni mogla dokončati. Pošiljala je SMS-e vse naokoli, kar nekaj??? Vedno manj sem jo razumela. Spala ni več noči zapored, ne morem točno vedeti, ker mi je to skrivala. Prosila sem jo, naj vzame kaj za lažje spanje. Absolutno NE.
Po pogovoru s prijateljicami in zdravnico sva jo odpeljala na pregled v Center za mentalno zdravje v Ljubljani, kjer so nama rekli, da je najbolje, da jo odpeljeva v psihiatrično bolnico. Rekli so nama, da ji morajo slikati glavo, da je lahko tudi kak tumor.
Hospitalizacija je bila zanjo Š O K, za naju še večji. Ko sva jo šla naslednji dan obiskat, naju ni hotela pogledati, gledala je skozi naju, seveda razočarana nad nama, da sva jo pustila tam. Ko sva se vračala domov, je bila v naju ena sama velika žalost, tako zelo, da se do doma nisva mogla pripeljati v enem kosu. Na bencinski črpalki sva se spotoma ustavila, jokala, se spraševala, kaj sva naredila narobe, kako se je lahko to zgodilo najini hčerki, ki je želela vsem pomagati, v njeni rani mladosti, še pred uresničitvijo visoko zastavljenih ciljev, predno je uspela zaključiti faks in užiti življenje… Ne vem, kaj bi dala, da bi lahko takrat zamenjala najini vlogi.
Iz bolnice sva prišla uničena in brez kančka upanja na izboljšanje. V bolnici mi je zdravnik rekel, naj se ne sekiram tako, da zgledam slabše kot moja hčerka; da ob psihozi, ki so ji jo diagnosticirali, ona ne trpi, bolj vsi okrog nje. Nekaj časa je preteklo, da sva se za silo sestavila in začela upati, da se njeno stanje izboljša. Čeprav so bili vzponi in spet padci. Mož je prestajal še večjo krizo. Zakaj, zakaj… Še njega sem morala velikokrat prepričevati, da se bo stanje izboljšalo, ker sem enostavno želela, da se to res mora zgoditi in o kruti bolezni nisem želela razmišljati. Njena sestra je takrat rodila, imela še dve leti starega sina, pri tem ni mogla dosti sodelovati. Po kakšnem tednu v bolnici, smo se z njo nekako začeli pogovarjati normalno, čeprav sem čutila njeno utrujenost in žalost.
Že v bolnici je želela preveriti, kakšna zdravila je morala jemati in nam razlagala, da to ni dobro zanjo. Midva sva vedela le, da se je umirila, da je lahko spala in spet funkcionirala normalno.
Po odpustu iz bolnice je želela spet hitro na faks, k drugim aktivnostim… Nekako smo jo prepričali, da bo del njenih aktivnosti treba opustiti ali zmanjšati, ker je bilo vsega preveč. Nekako je potem sama spoznala, da vsega res ne bo zmogla.
Najbolj pa so jo morila njena zdravila. Povzročila so ji velik apetit, zredila se je in bila žalostna. Takrat nama je rekla, da je vse, kar si želi, spanje in prehranjevanje. Izogibala se je družbi, pogovorom. Bala sva se zanjo, za njeno življenje, tudi na samomor sem pomislila. Želela sva ji biti v oporo, a se mi je zdelo, da sva jo utesnjevala. Hotela je biti samostojna. V Ljubljani je imela tudi svojega psihiatra, ki ga je obiskovala.
Po devetih mesecih je prenehala z jemanjem tablet. Vsi smo se z njo pogovarjali, prepričevali, razglabljali, nič. Spet obisk psihiatra, ko se je spet pojavila nespečnost in odrezavost… Še v čakalnici me je poniževala, se z mano prepirala, pela. Ampak takrat so jo v ambulanti uspeli prepričati, da je spet začela jemati tablete. Po nekaj časa so ji zamenjali tablete. Po njih se je počutila bolje in tudi njen apetit se je umiril.
A kmalu se je spet odločila za prenehanje. Trudila sem se z njo, da bi jo prepričala v jemanje zdravil, ker bi naredila vse, da je ne bi bilo treba spet poslati v bolnico. Njena želja je bila prevelika; ko so se začeli pojavljati simptomi, se je ni dalo več prepričati, nikogar ni več poslušala. Prepričana je bila, da ji bo uspelo. Nama je zmanjkalo moči za vse, samo upala sva, da se bo nekako izšlo. Po dobrem mesecu se je spet ponovilo in ponovno je pristala na psihiatriji. Začetek je bil travmatičen za vse. Zasmilila se nam je, kar pa ji nikoli nisva priznala. Potem smo se vsi, mogoče malce hitreje pobrali, ker smo že šli čez eno izkušnjo. Rada bi ji pomagala, dala bi vse, če bi le poznala recept. Čas je pocelil tudi te rane.
Trudila se je na faksu, diplomirala, magistrirala. Bila sva ponosna, hvaležna in zadovoljna ter presrečna, da ji je po vsem tem to uspelo. Ker je res imela veliko željo po izobraževanju. Se mi zdi, da je dobila tudi voljo do življenja, smisel in več energije. Dobila je službo ter svojo pravo ljubezen.
Bi lahko rekla – vse, kar si še v sanjah ne bi upala želeti. So bili dnevi, ko se ni počutila najbolje, ampak spet je posijalo sonce, sonce v naš dom.
Sedem let po izbruhu bolezni je rodila zdravo, ljubko hčerko, kljub zdravilom, v zelo nizkem odmerku.
Presrečna sem za njeno sedanje stanje, čeprav ona še vedno ni. Njena želja je še vedno, ostati brez zdravil. Ž E L I M ji seveda, da ji uspe.
Kaj drugega lahko starši želimo svojim otrokom.
Želim, da živi zdravo, zadovoljno in s pozitivno energijo, ker mi jo takšno rabimo!
Mama