Ljudje z “izkušnjo iz prve roke” pripovedujejo o svojih stikih s psihiatrijo, kako je to vplivalo na njihova življenja in o svojih lastnih poteh do okrevanja.
Vsaka zgodba o duševnem zdravju je edinstvena, a vsem je skupno to, da lahko prinesejo navdih, razumevanje in upanje. Ko slišimo izkušnje drugih, lažje prepoznamo lastne občutke, premagamo stigmo in najdemo nove poti k okrevanju.
Na tej strani boste našli osebne pripovedi ljudi, ki so se soočili z duševnimi izzivi in našli načine za soočanje in rast. Njihove zgodbe osvetljujejo različne poglede na duševno zdravje ter dokazujejo, da okrevanje in kakovostno življenje kljub težavam sta mogoča.
Moč opazovalca
To je zgodba o sodelovanju.
V otroštvu sem bila zelo vesela. Rada sem se igrala, risala in pela, pa tudi kopala v bazenčkih. Enkrat sem se polulala v majhen bazenček, kjer sta se kopali tudi moja starejša sestra s prijateljico in sta kar odskočili! Bilo me je zelo sram in sem na ves glas jokala.
Bila sem pametna deklica in sem se naučila, da v bazenčke ne lulamo. Nikoli več nisem želela doživeti tega groznega občutka sramu in sem počela vse, da bi se mu izognila. Enkrat je med igro »Ali je kaj trden most«, ki smo se jo igrali s sošolci, moja učiteljica tako zavpila, da sem se polulala v hlače. Tudi takrat me je bilo zelo sram.
Hitro sem rastla in kmalu postala že prava mala gospodična. Veliko sem razmišljala in se poglabljala v mnoge reči. Rada sem gledala za fanti in jim pisala ljubezenska pisma. Najraje sem se družila s prijateljicami na seniku. Tam smo si imele vedno veliko povedati.
Ko sem odšla v srednjo šolo, je bilo zame veliko sprememb in niso mi bile vse najbolj všeč. A bila sem prilagodljiva in hitro sem se znašla. Imela sem tudi podporo pri starših, bodrili so me in mi prigovarjali, da bo bolje. In res je bilo. Srednjo šolo sem uspešno zaključila in se vpisala na študij.
Tam pa so me spet čakale spremembe. Preselila sem se v drug kraj in domov prihajala le za vikende. Stanovala sem sicer skupaj s prijateljicami, kar mi je bilo všeč, prišel pa je trenutek, ko sem začutila nek manjko. Še sama nisem najbolj vedela, od kod izhaja, vedela sem samo, da moram iskati rešitve.
Iskanje rešitev zame ni bila zahtevna naloga – rada sem imela probleme. Kar naprej sem videla na svetu kakšen problem in se čutila dolžno, da ga rešim. Ker pa je na svetu nešteto problemov, seveda nisem mogla rešiti vseh. To me je tako obremenilo, da sem se znašla v neki bolnici, kjer me je bilo zelo strah. Tam sem se prvič srečala z resnimi strahci. Na srečo sem se spomnila na osmi skavtski zakon, ki je bil med mojimi preteklimi skavtskimi dogodivščinami najbolj priljubljen: skavt si v težavah žvižga in poje.
In ko sem tako bila tam, sama, sredi hodnika, malo pred polnočjo, z navodilom, naj grem spat v tisto temno sobo bolnice, kjer nikogar ne poznam, sem začela razmišljati, da sem v težavah. Ker nisem in nisem hotela iti v sobo, so me namestili na kavč v dnevno sobo bolnice.
A tudi tam me strahci niso zapustili. Ko so postali dovolj veliki, sem začela prepevati pesem, ki se mi je v danem trenutku zdela najbolj primerna: »Jaz sem nor, jaz sem ubogi bogi bogi bogi bogi stvor, jaz sem nor, jaz sem ubogi bogi bogi bogi bogi stvor…«
Nekajkrat so me opozorili, nato pa mi dali injekcijo v rit. Nosila sem rdeče tangice.
Naslednji dan sem se pogovarjala z zdravnikom, prišla sem z urnikom v rokovniku in mu rekla: »Dragi zdravnik, saj vas razumem; vi opravljate svoje delo. Ampak prosim, razumite tudi vi mene – tudi jaz imam svoje delo, in ni ga malo. Veste, koliko problemov na tem ljubem svetu je potrebno rešiti… Poglejte moj urnik, poglejte. Zakaj, za božjo voljo, sem tukaj notri, ko pa imam zunaj toooooliko dela?«
Imela sem občutek, da me zdravnik ni najbolj razumel. Predpisal mi je neke tablete, ki pa jih nisem hotela jemati. Po treh dneh sem se znašla pred nekajčlansko komisijo zdravnikov, ki so mi povedali: »Draga deklica, sedaj pa se boš morala odločiti med dvema možnostima: ali boš začela jemati tablete, ali pa te pošljemo na sodišče, kjer bodo presodili, kaj bo s tabo.«
Pri svojih 23-ih letih nisem bila pripravljena imeti opravka s sodiščem. Pravzaprav to zame sploh ni bila možnost. Začela sem jemati tablete in si mislila »Bo že.« Po treh tednih sta me starša odpeljala domov in po dolgem času sem napisala pismo Miklavžu. Odpisal mi je in mi prinesel dve topli vijolični odejici.
Mesec do prve kontrole pri študentskem zdravniku je trajal kot večnost. Nikakor se nisem mogla sprijazniti s temi tabletami, saj nisem dobila razlage, s katero bi bila zadovoljna. Ko je le napočil čas kontrole, mi je zdravnik nekoliko znižal odmerek, a ne ukinil.
Minilo je devet groznih mesecev. Poskušala sem vse, kar sem lahko, pa ne samo jaz, tudi moji starši so izčrpali vse možnosti, ki so jih poznali – vse z namenom, da bi se boljše počutila. Dokler se nisem znašla pred človekom, ki mi je povedal: »Odločitev, ali boš jemala tablete ali ne, je samo tvoja.«
Kmalu sem prenehala jemati tablete in stanje se je počasi izboljšalo. Dokler se ni spet poslabšalo. Postalo je tako hudo, da sta bila moja starša že skoraj obupana; nista vedela, kako naj mi še pomagata.
Odločila sta se, da me ponovno odpeljeta v bolnico, čeprav tega nisem hotela. Nekako sta me spravila v avto, kjer sem samo sebe objela.
To je bil trenutek, ki se ga še danes s težkim srcem spominjam.
Ampak v bolnici so bili sprva prijazni. Povedala sem vse po resnici, tako kot je bilo. Sprva nisem vedela, da bom morala ostati tam; po začetnem pregledu sem vprašala sestre, kje sta zdaj moja starša in povedale so mi, da sta odšla domov. Počutila sem se zapuščeno.
Dan je potekal mirno, motilo pa me je, da ima kadilnica v bolnici najlepši razgled izmed vseh sob. Zdelo se mi je, da tam tudi ni veliko prijaznosti. Še največ prijaznosti sem zaznala na sliki, ki je visela na steni – na njej je bila mama, ki objema svojega otroka.
Zvečer pa se je zgodilo nekaj hudega. Nekaj zares zelo, zelo hudega. Bil je čas za tablete in nisem se postavila v vrsto s svojim lončkom, kot vsi drugi. Ostala sem v svoji postelji. Prišli so me nekajkrat poklicat, ampak se nisem odzvala.
Potem pa se je zgodilo. Bilo jih je pet. Eden me je držal za levo roko, eden za desno, eden za levo nogo, eden za desno nogo, eden pa mi je vbrizgal injekcijo. Bilo je zelo glasno. Ena izmed gospa v sobi mi je kasneje rekla, da se nisem lepo obnašala.
Bila sem zelo jezna in tokrat se nisem ustrašila sodišča. Ko pa sem prišla do sodišča, so mi rekli, da moram preživeti v tej bolnici dva meseca.
Dva meseca življenja štiriindvajsetletnice.
Ko sem odhajala, sem se jim zahvalila.
***
Tisto leto sem zaključila študij, nadaljevala drugi študij, se vključila v posebno terapevtsko skupnost, dobila svojo prvo službo, spet sem gledala za fanti. In srečala njega. Bil je čudovit fant in takoj sva se ujela. Kmalu sva šla že skupaj na morje in razmišljala o skupnem stanovanju.
Ko sem ob želji po novem družinskem članu nižala odmerek zdravil, sem se tretjič znašla v bolnici. Zanj je bila to zelo težka izkušnja, kljub temu pa je vsakodnevno prihajal k meni in sva skupaj preživljala čas. Pripeljal mi je kužka, za katerega sva bila dogovorjena, da ga prevzameva v času, ko sem potem bila v bolnici.
Čez dve leti sva dobila hčerko. Bila je čudovita. Vse je steklo lepo kot po maslu.
Minila so tri leta in odločila sem se, da želim spremembo na poklicni poti, zato sem pustila svojo prvo službo. Bila sem prepričana, da lahko svetu doprinesem več, da lahko rešim več svetovnih problemov.
Eden izmed problemov, za katerega sem se počutila še posebej poklicano pri reševanju, so bile ravno tablete, ki sem jih redno jemala. Zadnjih deset let sem veliko preštudirala o njih in si oblikovala mnenje, da zame niso najboljša možna izbira.
Reševanje tega problema sem si zamislila po točno določeni poti. Mislila sem: »Če to uspe meni, lahko tudi drugim.« In sem se lotila opuščanja.
Tokrat je to potekalo precej bolj sistematično in premišljeno. Imela sem zdravnico, ki sem ji zaupala, pa tudi druge pomembne sogovornike, s katerimi sem se lahko izrazila. Izvedela sem, da je najbolj pomembno pri opuščanju to, da nižji kot je odmerek, bolj opuščaš počasi. In tako sem si v sodelovanju s strokovnjaki pripravila načrt, ki sem mu zvesto sledila.
Znak, ki je bil glede na moje prejšnje hospitalizacije ključnega pomena pri ohranjanju moje psihične kondicije, je bilo spanje. Kadar več dni skupaj nisem spala, sem začela zaznavati stvari, ki jih drugi niso.
In tako sem se nekega večera, tekom opuščanja, ko že drugo noč zapored nisem mogla spati, takole pogovarjala sama s sabo.
»Draga moja. Veš, da nespečnost ni v redu zate. Veš, kam vodi. Tja, kamor nočeš. Res je, da je zdaj vse drugače, ampak bolnica je še vedno tam in tudi ti boš, če ne boš spala.«
»Draga moja. Vem. Ko bi ti vedela, kaj vse meni roji po glavi. Če bi nekdo zapisoval moje misli, bi v eni noči, ali pa celo v nekaj urah, nastalo sto romanov… Veliko stvari se dogaja v moji glavi. Vem, da imam tokrat boljšo podporo kot sem jo imela prejšnjič. Vem pa tudi, da se v nekem smislu s tem moram soočiti sama.«
»Prav imaš. In verjetno se ne želiš soočiti v bolnici. Poglej vse te strahce. Poskušajo ti nekaj sporočiti, ne vem še točno, kaj, ampak če jih boš poslušala, boš mogoče izvedela.«
»A si za to, da jih skupaj poslušava?«
»Dajva.«
In tako se je začelo sodelovanje med dvema deloma mene (mimogrede, definicija shizofrenije je razcep uma). Poslušala, gledala, čutila, vonjala – le okušala nisem – teh strahcev. In na trenutke so bili res strašni! Vedela sem, da ga moram takoj, ko se mi strahec začne približevati, pogledati. Včasih je bil samo pogled dovolj, včasih pa se je našel tudi kakšen strahec, ki je potreboval mikroskopsko poročilo.
Polilog med deli mene je bil živ, razgiban, poln zanimivih idej. Zgodilo se je ogrooooomno stvari. Komaj sem čakala, da bom naslednji dan to lahko povedala svoji psihoterapevtki. Vedela sem, da se ne bo prestrašila, za kar sem bila neizmerno hvaležna. Kako sem lahko pravzaprav sploh našla človeka, ki se ne prestraši… tega? Zveni nemogoče, a je vendarle resnično.
Na neki točki so stvari prišle tako daleč, da me je postalo zares strah. Kaj, če se zgodi kaj hudega, tukajle, zdajle? Tega nočem. Ne. Nočem. Nočem. Nočem. Nočem uničiti vsega truda, nočem spet povzročiti toliko trpljenja, čeprav vem, da si trpljenje drugi povzročijo sami… skratka – nočem biti zahtevna okoliščina.
Nekako sem se pomirila, a zaspati še vedno nisem mogla. Strahci so postali vse bolj in bolj intenzivni, dokler…
Dokler niso ležali ob meni. To je bil pravzaprav tisti eden strahec, najbolj trdovraten. In glej ga zlomka, naselil se je v vanj.
Grozno. Kaj če se zdaj… zgodi?
Ne.
Ne.
Ne morem.
Ne smem!
To ne bi bila jaz!!
Ne bi bilo zanalašč!!!
Še vedno pa bi nosila odgovornost.
***
Ura je bila dve ponoči, moje oči pa so bile kot našpičene z zobotrebci. Nisem bila utrujena niti eno majhno majceno pikico. In takšna naj grem naslednji dan opravljat resne službene obveznosti?
Hm.
Odločila sem se, da bom napisala tole zgodbo, in to kar takoj. »Kdaj, če ne zdaj?« je bil vedno moj moto. Šla sem na stranišče, si skuhala čaj, oblekla svoj rdeči plašč (od izkušnje z rdečimi tangicami naprej vem, kdaj je potrebno obleči rdečo), se usedla za računalnik in zapisala naslov: »Pokažem zobe, če je potrebno«.
Ta naslov je bil odraz tega, da sem to noč tekom poliloga z razno raznimi… »bitji«, razvila prav posebno strategijo za soočenje s strahci. Imenovala sem jo – “Pokažem zobe, če je potrebno” – samo, če je potrebno. Če ni potrebno, smo seveda prijazni. Če je… pa imam na srečo velike zobe.
***
Noč je bila kratka. Spala sem manj kot dve uri, a zjutraj nisem čutila zaspanosti. Čutila sem samo nekakšno… vznemirjenost. Odločila sem se, da bo moje jutro počasno in res je bilo tako. Službene obveznosti so se začele šele ob devetih in imela sem čas, da se uredim, v vrtec pospremim hčerko in se v miru odpravim v službo.
Na službenem dogodku sem videla tisoč priložnosti. Vse se je zdelo tako povezano in smiselno. Po njem je sledil obisk psihoterapevtke, ki mi je »predpisala kar nekaj receptov« – ne za tablete, ampak za prava zdravila. Za pogovor, za usmerjanje pozornosti v prijetno z namenom varčevanja z energijo… Najpomembnejše zdravilo, ki sem ga dobila ta dan (že mnogokrat prej, a tokrat v popolnoma drugačni obliki), pa je bila t. i. »vzpostavitev vloge opazovalca«.
S psihoterapevtko sva že v preteklosti večkrat poskušali zavzeti to vlogo. In vedno je pomagalo. Stopiti iz reke, je bila metafora. Ampak tokrat je ta opazovalec dobil še bolj posebno mesto, še bolj pomembno vlogo.
Opazovalec je zame tisti del mene, ki samo je – brez dodatkov, brez nepotrebnega balasta. Samo je, priča vsemu. Naučila sem se opazovati tako svoj otroški, radoživ, kreativen, igriv in radosten del, kot tudi kritičen, sodniški del – moj zavorni sistem. Potrebujem balans med obema.
S postavitvijo v vlogo opazovalke sem izničila rivalstvo med radoživim in kritičnim delom mene. Med njima je namreč potekala neprestana borba za premoč, za prevlado, za boljšo slišanost. Iz vloge opazovalke sem ju le opazovala, poslušala, vonjala, otipala, celo okušala, na koncu pa se odločila, kaj bom upoštevala in česa ne.
Vloga opazovalke mi je pomagala, da sem se ponovno postavila na noge. Tisti dan sem šla tečt, na kosilo k staršem, kjer sem zaspala za pol urce, v trgovino za zdravo življenje po čaj za spanje… Dokončat to zgodbo.
Naslednjo noč sem zaspala takoj in noč prespala kot angelček.
Zjutraj sem svoji terapevtki napisala, da smo v mojih očeh preživeli mojo četrto psihotično epizodo – tokrat brez psihiatrične bolnice. Prepoznala sem, v čem je bila glavna razlika med to in prejšnjimi epizodami: pri prejšnjih nisem sodelovala, ampak sem se borila. Sedaj pa mi je vloga opazovalca omogočila, da je vse potrebno dobilo svoje mesto, jaz pa sem zaradi tega lažje vstopila v sodelovanje.
Mislim, da lahko zaradi te izkušnje tudi v prihodnosti prebrodim najhujše krize – če si seveda omogočim dovolj tega, kar potrebujem. In končno vem, kaj potrebujem – katera vrsta zdravil je zame najboljša. Sodelovanje. Brez njega bi to bila samo še ena epizoda v psihiatrični bolnici, v vrsti še mnogih.
Proces opuščanja tablet še vedno traja, a imam zdaj v roki ne samo enega, ampak več adutov. Opazovanje, sodelovanje, kazanje zob… Včasih pa samo pitje čaja, meditacija, pisanje dnevnika in topel kamin.
Več zgodb (in drugih zanimivih vsebin) lahko najdete na spletni strani društva Slišanje glasov.
