Magistrsko delo obravnava proces opuščanja psihofarmakov z vidika uporabnikov. V teoretičnem uvodu delo obravnava zgodovinski kontekst psihiatrije predvsem v luči pojava psihofarmakoloških zdravil in njegovega vpliva na oblikovanje sodobnih psihiatričnih storitev. V nadaljevanju se posveča opredelitvi psihofarmakov, njihovega delovanja in učinkov, čemur sledi umestitev koncepta osebnega okrevanja od težav v duševnem zdravju z gledišča psihosocialnega modela ter dosedanja spoznanja o opuščanju psihofarmakov. Namen magistrskega dela je bolje spoznati, kako osebe, ki uporabljajo psihofarmakološka zdravila, le-ta opuščajo, ne glede na to ali imajo pri tem podporo psihiatrov in drugih strokovnih delavcev ali pa so se na to pot podali sami (brez podpore).
Empirični del je sestavljen iz kvalitativnega in kvantitativnega pristopa. V kvantitativni del je bilo s spletnim anketnim vprašalnikom zajetih 124 oseb, ki so opustile, trenutno opuščajo ali pa so nekdaj opuščale psihofarmake, sedaj pa jih redno jemljejo. Znotraj kvalitativnega dela je bilo izvedenih osem intervjujev. Podatki, pridobljeni s spletnim anketnim vprašalnikom so bili obdelani v statističnem programu, intervjuji pa so bili vsebinsko analizirani.
Ugotovitve kvalitativnega dela kažejo, da gre pri odločitvi za opuščanje psihofarmakov za kompleksen preplet različnih dejavnikov, ki proces bodisi omogočajo bodisi ovirajo: osebna naravnanost, pretekle izkušnje z opuščanjem, strahovi, pritiski okolice, oblike podpore, itd. Rezultati kvantitativne analize kažejo na to, da je opuščanje težavneje za osebe, ki psihofarmake uporabljajo dalj časa. Obenem te osebe doživljajo tudi bolj neprijetne in težavne odtegnitvene učinke.
To je povzetek magistrskega dela Helene Grbec, ki je nastalo leta 2020 pod mentorstvom dr. Bojana Dekleve v okviru študijskega programa Socialna pedagogika na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Povezava do celotnega magistrskega dela:
