Nova pilotna raziskava je mlade odrasle z depresijo neposredno vprašala, kaj zanje pomeni okrevanje. Odgovori kažejo, da so udeleženci kot pomembnejše vidike okrevanja izpostavili spopadanje s stresom, funkcioniranje v vsakdanjem življenju in upanje za prihodnost, ne pa zgolj izginotja simptomov.
Ko govorimo o okrevanju od depresije, si večina predstavlja zmanjšanje ali izginotje simptomov: manj žalosti, manj brezupa, manj nespečnosti. Toda kaj o tem pravijo ljudje, ki depresijo dejansko doživljajo? V novi pilotni raziskavi, objavljeni v reviji Academia Mental Health and Well-Being, so ameriški raziskovalci proučevali, kateri izidi so za mlade odrasle z veliko depresivno motnjo (MDD) resnično najpomembnejši in kako se ti povezujejo z zmanjšanjem simptomov.
V raziskavo je bilo vključenih 43 mladih odraslih, starih od 18 do 35 let, ki so imeli diagnozo velike depresivne motnje in so bili v ambulantni psihiatrični obravnavi v javni zdravstveni ustanovi (t. i. safety-net sistem) v ZDA. Udeleženci so izpolnili spletne vprašalnike, s katerimi so raziskovalci merili:
- simptome depresije in anksioznosti (PHQ-8, GAD-7),
- funkcioniranje v vsakdanjem življenju (WSAS),
- pozitivne vidike duševnega zdravja, kot sta cvetenje (flourishing; Flourishing Scale, Secure Flourishing Measure) ter osebno okrevanje (Brief INSPIRE-O, QPR),
- dejavnike, ki so udeležencem osebno najpomembnejši za okrevanje.
Ugotovitve te pilotne študije je treba interpretirati previdno. Kljub temu so dragocene, ker so raziskovalci udeležence neposredno vprašali, kaj jim pomeni okrevanje, namesto da bi njihove cilje določili raziskovalci ali kliniki.
Kaj je udeležencem pomenilo okrevanje
Ko so udeleženci razvrščali dejavnike po pomembnosti za lastno okrevanje, so na vrh postavili:
- dobro spopadanje s stresnimi dogodki (39,5 % udeležencev ga je označilo kot najpomembnejši dejavnik; povprečna ocena 3,2/4),
- dobro funkcioniranje v vsakdanjem življenju (34,9 %; povprečna ocena 3,0/4),
- imeti upe in sanje za prihodnost (30,2 %; povprečna ocena 3,0/4).
Med pomembnimi dejavniki v sredini lestvice so udeleženci izpostavili:
- povezanost z drugimi in podporne odnose (23,3 %; povprečna ocena 2,8/4),
- občutek smisla ali namena v življenju (23,3 %; povprečna ocena 2,8/4).
Na dnu lestvice sta bila dejavnika, ki ju zdravstveni sistemi pogosto uporabljajo pri ocenjevanju uspešnosti zdravljenja:
- odsotnost simptomov duševne motnje (18,6 %; povprečna ocena 2,5/4) in
- občutek sreče večino časa (11,6 %; povprečna ocena 2,1/4).
Simptomatska remisija in občutek sreče torej nista bila med najpogosteje izbranimi ključnimi izidi; udeleženci so višje ocenili sposobnost spopadanja s stresom in dobro funkcioniranje v vsakdanjem življenju.
Simptomi in pozitivno duševno zdravje niso isto
Raziskava je pokazala precejšnjo raznolikost v duševnem zdravju udeležencev. V celotnem vzorcu je imelo 61,9 % udeležencev visoko izražene simptome depresije. 16,7 % udeležencev je doseglo prag za cvetenje (flourishing), 41,9 % pa prag za dobro osebno okrevanje. Med udeleženci z visoko izraženimi simptomi depresije jih kar 96,1 % ni doseglo praga za cvetenje, 76,9 % pa jih je imelo nizko raven osebnega okrevanja. Po drugi strani so bile med udeleženci z nizko izraženimi simptomi depresije ravni cvetenja in osebnega okrevanja bolj raznolike. Med tistimi z nizko izraženimi simptomi depresije, ki so imeli nizko raven pozitivnega duševnega zdravja, jih je 60,0 % dosegalo nizko raven cvetenja, 31,3 % pa nizko raven osebnega okrevanja.
Rezultati so skladni z dvokontinuumskim (dual-continua) modelom duševnega zdravja: odsotnost bolezni in prisotnost dobrega počutja predstavljata dve ločeni, a povezani dimenziji. Človek je lahko brez izrazitih simptomov depresije, pa vseeno ne dosega visoke ravni duševnega blagostanja oziroma ne cveti. Po drugi strani pa lahko tudi ob prisotnosti simptomov depresije posameznik dosega določene vidike pozitivnega duševnega zdravja, kot so občutek smisla, upanja in povezanosti.
Klinična praksa in raziskave še vedno pogosto ocenjujejo uspešnost zdravljenja predvsem na podlagi zmanjšanja simptomov. Ugotovitve te raziskave kažejo, da je smiselno v obravnavo vključevati tudi pogovor o tem, kaj posamezniku pomeni okrevanje – naj bo to sposobnost spopadanja s stresom, vrnitev na delo ali v šolo, občutek smisla, kakovost odnosov ali upanje za prihodnost. Pri tem je pomembno, da so cilji zdravljenja usklajeni s posameznikom in njegovimi vrednotami. Takšen pristop lahko pomaga, da zdravljenje ne ostane osredotočeno zgolj na zmanjševanje simptomov, temveč podpira tudi ponovno vzpostavljanje kakovostnega in smiselnega življenja.
Zaključek
Udeleženci raziskave so med ključne cilje okrevanja uvrstili širok nabor izidov, ki presegajo zgolj zmanjšanje simptomov – od uspešnejšega spopadanja s stresom do ohranjanja upanja za prihodnost. Spremljanje pozitivnih vidikov duševnega zdravja, kot sta cvetenje in osebno okrevanje, skupaj s spremljanjem simptomov ponuja celostnejši vpogled v posameznikovo počutje ter omogoča boljše prilagajanje obravnave temu, kar je posamezniku najpomembnejše.
Vir:
Lam, J. A., Mulvaney-Day, N., Dobbins, A. R., Aldis, R., Pasricha, I., Amonoo, H. L., & Progovac, A. M. (2026). What outcomes matter in recovery from depression? A pilot study of young adults. Academia Mental Health and Well-Being, 3. https://www.academia.edu/2997-9196/3/2/10.20935/MHealthWellB8342
Magister farmacije, študent psihoterapevtske propedevtike na SFU Ljubljana. 40 let izkušenj v farmacevtski industriji.