Kaj naj bi vsak vedel o antidepresivih

Opomba uredništva:

Prevladujoče informacije, ki so na voljo ljudem s strani slovenske uradne medicine in medijev, prikazujejo antidepresive kot zelo varna zdravila. Na robovih glavnega toka informacij pa vseeno pride sem in tja na dan tudi bolj celostna slika. Zahvaljujoč naši nacionalki je bil v zadnjih dveh letih večkrat prikazan BBC dokumentarni film Zgodba o antidepresivih (The Antidepressant Story; je prosto dostopen na https://www.bbc.co.uk/programmes/m001n39z) iz leta 2023, v katerem so tako pacienti kot tudi predstavniki najuglednejših svetovnih psihiatričnih ustanov in združenj opozorili na pretirano predpisovanje antidepresivov ter na sistematično zanikanje in zakrivanje njihove senčne plati s strani uradne medicine.

Kot v nebo vpijoč primer naj navedemo, da nikakor ne pride do ljudi razkritje resnice o najpogosteje predpisovanih t.i. SSRI antidepresivih (Selective Serotonin Reuptake Inhibitor, selektivni zaviralci ponovnega prevzema serotonina). Metaanaliza metaanaliz je namreč pokazala, da »glavna področja raziskovanja serotonina ne zagotavljajo doslednih dokazov o povezavi med serotoninom in depresijo ter ne podpirajo hipoteze, da je depresija posledica zmanjšane aktivnosti ali koncentracije serotonina. Nekateri podatki celo kažejo, da dolgotrajna uporaba antidepresivov koncentracijo serotonina zmanjša« (Moncrieff idr., 2023[1]). Slovenska uradna psihiatrija in medicina se pričakovano na ta BBC dokumentarec ni odzvala, temveč vztraja v svojem organiziranem zanikanju problemov povezanih s pretiranim predpisovanjem in uporabo antidepresivov. V kolikor kdaj omenijo neželene učinke, pa enoznačno poudarjajo, da zdravniki pri predpisovanju upoštevajo pravilo, da mora biti korist od njihovega jemanja večja od škode.

Takšno minimaliziranje problemov v zvezi s predpisovanjem in jemanjem antidepresivov je še posebno zaskrbljujoče, če poznamo javno dostopne statistike Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki v zadnjih 15 letih kažejo na (pre)velik porast porabe antidepresivov v Sloveniji, ki pričajo o pretirani medikalizaciji težav z razpoloženjem (Kostnapfel in Albreht, 2024[2]; Pangos, 2025[3]). V letu 2024 se je število dnevnih odmerkov teh zdravil povečalo za več kot 12 milijonov glede na leto 2015, stroški pa so se v enakem obdobju zvišali za okoli dva milijona evrov. Antidepresive najpogosteje predpisujejo zdravniki družinske medicine, v letu 2024 so jih v kar 41,3 %, psihiatri 30,9%, zdravniki splošne medicine pa 14,3 %. Absurd je še večji, če upoštevamo, da vse večje številke kažejo, da se indikacijsko področje za njihovo predpisovanje celo čedalje bolj širi, npr. na anksiozne motnje, težave s spanjem, obsesivno kompulzivno motnjo, kronične bolečine, motnje hranjenja, stresne motnje, psihotične motnje, če so prisotni depresivni simptomi idr. Antidepresivi postajajo panaceja, saj jih ljudje sami drug drugemu priporočajo in si jih podajajo kot bonbone tudi brez posvetovanja in sodelovanja z zdravniki. Tako jih jemljejo tudi po potrebi, neredno, v dozah po lastni presoji itn.

Zato smo se v uredništvu odločili, da objavimo prevod teksta Kaj naj bi vsak vedel o antidepresivih s spletne strani Midwestern Doctor (https://substack.com/@amidwesterndoctor), ki je popularni ‘substack’ časopis z naslovom Pozabljena stran medicine. Osredotoča se na kritično obravnavo prevladujočih medicinskih stališč, npr. glede zdravljenja kroničnih bolezni. Spletna stran je znana po visoki obiskanosti in alternativnih pogledih na zdravje.

————-

Kaj naj bi vsak vedel o antidepresivih

1. Pogosti neželeni učinki SSRI-jev, zahtevno opuščanje in varne naravne alternative za zdravljenje depresije

Glavne točke pričujočega teksta lahko strnemo takole:

• Antidepresivi SSRI (Selective Serotonin Reuptake Inhibitor, selektivni zaviralci ponovnega prevzema serotonina) so zaradi velikega števila ljudi, ki jih uživa (pogosto brez dobrega razloga, saj ima koristi od njihovega jemanja le manjšina) med najbolj škodljivimi zdravili na trgu in imajo velik vpliv na zavest naše celotne družbe.
• Ta članek opozarja na nekatere pogostejše stranske učinke SSRI-jev (in SNRI-jev, Serotonin Norepinefrin Reuptake Inhibitor), kot so otrplost, huda vznemirjenost in neuravnoteženost (včasih do te mere, da postane oseba psihotično nasilna), izguba razuma, izguba spolne sposobnosti in razvoj organskih okvar.
• Žal se zaradi razširjenega zanikanja težav z njihovimi zdravili v psihiatriji pogosti stranski učinki SSRI-jev pogosto napačno razlagajo kot znak, da je imel posameznik že obstoječo duševno motnjo in potrebuje več zdravila – kar prepogosto vodi do katastrofalnih dogodkov za bolnika, ki jemlje preveč zdravil.
• Tako kot mnoge druge stimulativne droge (npr. kokain) so lahko tudi SSRI-ji zelo zasvojljivi. Zaradi tega bolniki pogosto hudo zbolijo, ko poskušajo prenehati z jemanjem (odtegnitveni sindrom prizadene približno polovico uporabnikov SSRI-jev) in pogosto je izjemno težko z njimi prekiniti, zelo malo zdravnikov pa ve, kako jih varno opustiti.
• Ta članek obravnava varnejše naravne načine zdravljenja depresije, skupaj z nekaterimi bolj zapletenimi integrativnimi terapijami (npr. psihoterapija s pomočjo psihedelikov ali hormonsko uravnoteženje) in predstavi ključne strategije za varno opustitev psihiatričnih zdravil.

Kar se o SSRI antidepresivih praviloma skriva, je, da lahko sprožijo psihotično nasilno vedenje, ki včasih povzroči samomor ali grozljiv umor (npr. množično streljanje ali nasilni napad z nožem na bližnje). Presenetljivo je, da je bil ta stranski učinek odkrit pri kliničnem preskušanju, vendar prikrit s strani farmacevtskih podjetij in nato še s strani FDA (Food and Drug Administration), čeprav je agencija prejela poplavo pritožb, kar 39.000 v prvih devetih letih, ko je prvi SSRI, Prozac, prišel na trg[4]. Npr. razmislite o tem, kako so ravnali na tem kongresnem zaslišanju leta 1991 (posnetek je dostopen na: https://www.midwesterndoctor.com/p/what-everyone-needs-to-know-about#media-8b446bcb-a759-413f-9ddf-77977a41a65d).

Zaradi teh smrtnih primerov so sodni postopki v okviru dokaznega postopka pokazali, da so se farmacevtska podjetja teh težav (in še mnogih drugih) dobro zavedala, a so se odločila, da jih prikrijejo. Zato imamo zdaj precej jasnejšo sliko o škodljivih učinkih teh zdravil. Ker pa je psihotično nasilje tako izrazit in zaskrbljujoč stranski učinek, je mnoge družine umrlih motiviralo, da so tožile farmacevtska podjetja, kjer so dobile dokaze, da je bilo to prikrito z namenom zaščite prodaje donosnih antidepresivov. Posledično (zaradi postopka odkrivanja) imamo veliko jasnejšo sliko o tem, kaj se je dejansko zgodilo s SSRI, podobno kot z mnogimi drugimi škodljivimi farmacevtskimi izdelki na trgu.

Čeprav se mnogi bolniki slabo odzivajo na SSRI, obstaja tudi podskupina bolnikov (npr. pod vplivom metilatorjev[5]), ki imajo od njih korist. Nadarjeni psihiatri, ki znajo opazovati in ki se zavedajo nevarnosti teh zdravil, lahko običajno prepoznajo bolnike, ki se bodo verjetno dobro odzvali na SSRI-je, in hitro odvzamejo SSRI-je tistim, ki se ne. Žal so takšni zdravniki redki, še posebej ker večino psihiatričnih zdravil predpisujejo splošni zdravniki brez tega znanja. Pomanjkanje virov za duševno zdravje pa pogosto povzroči, da se bolnikom namesto dolgotrajnejših pristopov, kot je psihoterapija, predpišejo psihiatrična zdravila. Podobno se v mnogih primerih neželenih učinkov SSRI pojavlja skupna značilnost: zdravstveni delavec, ki obravnava pacienta, opazi znake, da je pri odzivu na SSRI nekaj narobe, vendar tega nadalje ne preiskuje ali rešuje, ker je preobremenjen z rutinskim delom.

2. Toksikološka zvonasta krivulja

V toksikologiji se hude in ekstremne reakcije običajno pojavljajo veliko manj pogosto kot zmerne reakcije. Opravka imamo z Gaussovo krivuljo, z zmernimi reakcijami na sredini in hudimi reakcijami na skrajni desni ali levi strani krivulje. Ko se zato pojavi zelo zaskrbljujoč in nedvoumen neželeni učinek (npr. cepiva proti covidu-19 povzročajo nenadne smrti pri mladih zdravih športnikih), vidimo le vrh ledene gore in da se veliko pogosteje pojavljajo tudi veliko blažje poškodbe. Ed Dowd (nekdanji analitik pri Blackrocku) je na primer z uporabo razpoložljivih virov podatkov podal eno najnatančnejših ocen škode zaradi cepiv proti covidu.

Slika 1: Ocena človeških žrtev zaradi cepljenja proti epidemiji covida-19 v ZDA. Ti izračuni so bili konzervativni, da bi se izognili diskreditaciji zaradi precenjevanja vpliva. Žal so se od izdelave tega grafikona leta 2023 resni zapleti povečali, npr. povečanje invalidnosti se je približno podvojilo in zdaj se soočamo z epidemijo turbo raka, ki ga povzroča cepivo proti covidu (ki prizadene vse več ljudi). Prav tako številne ankete (povzete tukaj: https://www.midwesterndoctor.com/p/what-can-political-polling-teach) dosledno kažejo izjemno visoko stopnjo neželenih učinkov cepiva proti COVID-u (npr. v zadnji anketi novembra 2025 je 26 % ljudi poročalo, da so imeli manjše stranske učinke cepiva, 10 % pa večje stranske učinke – kar pomeni, da ima 63 milijonov odraslih manjše reakcije in 17 milijonov hude stranske učinke).

V primeru SSRI-jev je psihotično nasilje, ki ga lahko povzročijo, le vrh ledene gore, in obstaja veliko ‘manj hudih’ načinov, kako SSRI-ji negativno vplivajo na človekov um. Npr. v anketi na Novi Zelandiji je od 1829 bolnikov, ki so jemali antidepresive, kar 62% poročalo o spolnih težavah, 60% se je počutilo čustveno otrple, 52 % se je počutilo kot nekdo drug, 39% jim je bilo manj mar za druge, 47% jih je bilo vznemirjenih in 39% je imelo samomorilne misli (Read idr., 2014).

Drugi manj pogosti neželeni učinki (po padajoči pogostosti) v tej anketi so bili: nespečnost, nočne more, ‘mehko’/’zombi’ počutje, škripanje s čeljustjo, potenje, zamegljen vid, zaprtje, moten/nemiren spanec, tesnoba, palpitacije srca, težave z razmišljanjem, utrujenost/izčrpanost, čudne/žive sanje, okorelost mišic/sklepov, ‘možganske prekinitve’, manija, prekomerno zehanje, napadi panike, izguba spomina, zmanjšana motivacija, nočno potenje, zmanjšan apetit. Ta seznam se ujema s številnimi podobnimi ocenami (čeprav se pogosto poroča tudi o drugih, kot so občutek vznemirjenosti, tresenja ali tesnobe, prebavne motnje, bolečine v želodcu in driska).

Najpomembneje pa je, da so ljudje v tej anketi poročali, da jih zdravniki, ki so jim predpisali zdravila, niso opozorili na številne od teh stranskih učinkov (npr. čustveno otrplost ali spolno disfunkcijo). Kot je znano, so mnoge ljudi, ki so jih ta zdravila močno prizadela, zdravniki, pri katerih so poiskali pomoč, kritizirali in simptome pripisovali bolezni in ne tabletam. Zlasti pa se zdravniki ne znajo soočiti z enim najzahtevnejših vidikov teh zasvojljivih drog – kako jih opustiti.

3. Splošne težave s SSRI-ji

Večina težav, opisanih v tem članku, se nanaša na SSRI-je in SNRI-je. Zaradi lažjega razumevanja bomo govorili le o SSRI-jih. Prav tako v nekaterih primerih ‘antidepresivi’ včasih vključujejo tudi druge skupine antidepresivov (npr. triciklične antidepresive).

Eno manj znanih dejstev o farmacevtski industriji je, da se več denarja porabi za trženje zdravil kot za njihov razvoj (to je veljalo celo med covidom, ko je industrija praktično dobila monopol, ker je vlada zatrla vsa zdravila brez patenta). Po drugi strani pa si industrija pogosto izmišlja dovršene načine, kako narediti neuporabno (ali še huje, nevarno) zdravilo vredno prodaje po vsem svetu (to najbolje povzema rek ‘Naliči prašiča s šminko’). Verjamemo, da se to dogaja, ker so klinična preskušanja tako draga in ker mora podjetje zagotoviti donosnost te naložbe (kar ima za posledico uporabo istega nabora trikov za napihovanje koristi zdravila in zmanjševanje njegove škode) in ker regulatorji zdravil (ki pogosto jemljejo denar od industrije) nikoli ne pozivajo k odgovornosti za takšno ravnanje. Tako so npr. številni žvižgači pričali, da preskušanja cepiva proti covidu-19 niso bila dvojno slepa in so bila izvedena na goljufiv način, ki je namerno precenil učinkovitost cepiv in prikril škodljivost. Kljub temu (tudi po prejemu uradne pritožbe raziskovalca na enem od Pfizerjevih poskusnih mest) FDA ni ukrepala.

Ker je ‘depresija’ tako subjektivna, je še lažje manipulirati z njenimi raziskavami, in posledično, ko natančno preučimo ‘uspešne’ študije antidepresivov, vedno znova ugotavljamo, da so uporabnikom dejansko prinesla minimalno korist, a so mnogim preiskovancem močno škodovala (v bistvu točno to, kar se je zgodilo s cepivi proti covidu-19 in njihovimi predhodniki, katastrofalnimi cepivi proti HPV – humanem papiloma virusu – več o tem glej https://www.midwesterndoctor.com/p/the-hpv-vaccine-disaster-was-a-test).

Prvi SSRI, Prozac (fluoksetin), je bil prvotno razvit kot zdravilo za hujšanje, vendar se je proizvajalec Eli Lilly preusmeril na trženje za depresijo, saj je bilo to področje veliko bolj podvrženo subjektivnim ocenam in jih je bilo lažje ponarediti. John Virapen, izvršni direktor Lillyja, ki je bil zadolžen za zagotovitev začetne odobritve, je pričal, da so bili podatki o Prozacu tako slabi, da so regulatorji in psihiatri njegove poskuse zavračali s smehom. Dokler Virapen ni podkupil švedskega ‘nepristranskega strokovnjaka’, da bi ga stisnil skozi rešeto na trg (več o tem glej https://www.midwesterndoctor.com/p/just-how-far-will-the-fda-go-to-protect). Po tem je FDA leta 1987 pod vodstvom podpredsednika Georgea H. W. Busha (katerega oče je bil član upravnega odbora Eli Lillyja) odpravila svoje začetne dvome o Prozacu in ga lansirala na trg. Pri tem je utišala znanstvenika FDA, ki je ugotovil, da Prozac poveča samomorilnost pri otrocih (kar je bilo morda posledica tega, da sta George H. W. Bush in njegov sin v vrste svojih administracij namestila osebje Eli Lillyja).

Na srečo obstaja nekaj podatkov, ki jih ni mogoče prikriti. Eden najbolj znanih je splošna umrljivost (koliko ljudi je umrlo med jemanjem zdravila in koliko ljudi brez njega), saj smrti ni mogoče prerazvrstiti. Drug dejavnik je, koliko bolnikov se je prostovoljno odločilo za nadaljnje jemanje zdravila:

• Pregled 29 objavljenih in 11 neobjavljenih kliničnih preskušanj, v katerih je sodelovalo 3704 bolnikov, ki so prejemali SSRI antidepresiv Paxil (paroksetin), in 2687 bolnikov, ki so prejemali placebo, je pokazal, da je enak delež bolnikov v obeh skupinah študijo predčasno zapustil (kar kaže na to, da koristi zdravila Paxil niso odtehtale njegovih stranskih učinkov) in da je v primerjavi s placebom dodatnih 77% bolnikov prenehalo jemati zdravilo zaradi stranskih učinkov, 155% več pa zaradi samomorilnih nagnjenj (Barbui idr., 2008).
• Študija 7525 bolnikov je pokazala, da se jih je 56% odločilo prenehati jemati SSRI v štirih mesecih po tem, ko so jim ga predpisali (Serna idr., 2010).
• Mednarodna raziskava 3516 ljudi iz 14 skupin je pokazala, da je 44% trajno prenehalo jemati psihiatrično zdravilo zaradi njegovih stranskih učinkov (Wang idr., 2000).
• Raziskava 500 pacientov je pokazala, da jih 81,5 % ni bilo prepričanih, ali so njihovi antidepresivi potrebni (Kessing idr., 2005).

Povedano drugače, če se pacienti ob zdravilu, ki ga jemljejo za ‘dobro počutje’, počutijo slabše kot brez njega, to pomeni, da so bila preskušanja, ki so razglašala, da so zdravila izboljšala počutje pacientov, goljufija.

Ker so žal psihiatrična zdravila zelo donosna (saj lahko te tablete prodajajo v nedogled tako velikemu delu prebivalstva, kolikor mu lahko postavijo ‘diagnozo’), obstaja osebni interes, da se ti stranski učinki ne razkrijejo ali da se zagotovijo viri za tiste, ki trpijo zaradi njih (saj bi to dejansko pomenilo priznanje obstoja teh stranskih učinkov). To pa postane še posebej problematično, ko pacient razvije hudo akutno reakcijo (npr. psihotično nasilno vedenje), trajno izčrpavajočo kronično reakcijo ali hude odtegnitvene simptome, ko poskuša prenehati uporabljati te zelo zasvojljive psihoaktivne substance.

Ko ljudje berejo zgodbe drugih ljudi, spoznajo, da niso edini, ki imajo takšne težave. Na spletni strani Preživeti antidepresive (Surviving Antidepressants[6]; https://www.survivingantidepressants.org/) je 6000 relativno popolnih anamnez  Ob prebiranju se bralec zave, da gre pravzaprav za eno samo zgodbo. In vsak, ki to doživi, ​​je tako presenečen, da se mu je to zgodilo – ljudje gredo skozi obdobje popolne nejevere. Spoznajo, da so zaupali svojim zdravnikom, da imajo določeno količino znanja, ki pa tega dejansko niso imeli. Medicina ima svoje načine zbiranja informacij, v psihiatriji pa psihiatri nenehno sprašujejo drug drugega, kaj je resnica, namesto da bi spraševali svoje paciente. Glas pacientov v psihiatriji ni dovolj upoštevan.

4. Nasilno vedenje

Ko je bil Prozac sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja prvič dan na trg, farmacevtska industrija še ni prepričala sveta, da je tako veliko število ljudi depresivnih in da potrebujejo antidepresiv, kot ji je to uspelo danes. Zato se je Prozac (glede na to, da SSRI delujejo podobno stimulansom, kot je npr. kokain) sprva tržil kot ‘dvigovalec razpoloženja’. Podobno je leta 1985, ko je pregledovalec varnosti pri FDA preučil vlogo Eli Lilly (proizvajalka Prozaca) za Prozac, ugotovil, da Eli Lilly ‘ni poročal’ o psihotičnih epizodah ljudi, ki so jemali to zdravilo, in da so neželeni učinki Prozaca podobni neželenim učinkom stimulansa. Opozorila priložena v škatlice SSRIjev, ki navajajo tesnobo, vznemirjenost, napade panike, nespečnost, razdražljivost, sovražnost, agresivnost, impulzivnost, akatizijo, hipomanijo in manijo, se ujemajo z učinki, ki jih običajno opazimo pri stimulativnih drogah, kot sta kokain in metamfetamin (Breggin, 2009). Npr. v že omenjeni študiji (Wang idr., 2000), v kateri je 44 % ljudi prenehalo jemati psihiatrična zdravila zaradi stranskih učinkov, jih je četrtina poročala, da je to posledica vznemirjenosti, zaradi katere so trpeli.

Nekatere študije kažejo (za natančnejši pregled glej https://www.midwesterndoctor.com/p/there-is-decades-of-evidence-that), da so proizvajalci vedeli, da je nasilno vedenje (npr. samomor) pogost stranski učinek SSRI-jev, ki je bil javnosti namerno prikrit. Ker se za ovrženje te trditve pogosto uporablja argument, da je bilo to vedenje dejansko posledica že obstoječe duševne motnje, bomo pogledali tri študije, ki so nasprotne temu prepričanju:

• Cochraneov pregled je ocenil 150 študij, v katerih so zdravi prostovoljci prejemali SSRI-je, in ugotovil, da je približno tretjina teh študij namerno izpustila razpravo o stranskih učinkih SSRI-jev, približno polovica študij pa ni bila nikoli javno dostopna (verjetno zato, da bi skrili zaskrbljujoče podatke) (Bielefeldt idr. 2016). Na koncu je bilo 14 od 150 študij primernih za metaanalizo (saj je bilo v njih dovolj informacij, da so raziskovalci vedeli, kaj se je dejansko zgodilo), in v teh 14 študijah je bilo ugotovljeno, da SSRI-ji podvojijo tveganje za samomor.
• Leta 2000 je David Healy objavil študijo, ki jo je izvedel z 20 zdravimi prostovoljci – vsi brez anamneze depresije ali drugih duševnih motenj – in na njegovo veliko presenečenje sta dva (10 %) od njih postala samomorilna, ko sta prejela Zoloft. Ena od njiju je bila namenjena skočiti pred vlak ali pod avtomobil, ko jo je rešil telefonski klic. Obe prostovoljki sta bili še nekaj mesecev pozneje vznemirjeni in sta resno podvomili o stabilnosti svoje osebnosti (Healy, 2004).
• Proizvajalec Eli Lilly je leta 1978 pokazal[7], da so mačke, ki so bile leta prijazne, začele renčati in sikati po uporabi Prozaca ter postale izrazito neprijazne (Slater idr., 1978). Ko je bil Prozac ukinjen, so mačke v tednu ali dveh postale spet običajno prijazne.

FDA (glej Stone idr., 2009) je postavila hipotezo, da lahko SSRI pri nekaterih zmanjšajo nasilje, pri drugih pa povečajo (kar je verjetno povezano z že obstoječimi genetskimi polimorfizmi[8]– saj se ljudje z nizko aktivnostjo metilaze precej dobro odzivajo na SSRI-je, medtem ko se tisti z visoko aktivnostjo metilaze lahko spremenijo v nasilne). Prav tako je pregled 84 študij na živalih pokazal, da je bila najpogosteje opažena zmanjšana agresivnost po zdravljenju s SSRI, včasih pa so živali namesto tega postale bolj agresivne (Carrillo idr., 2009).

Da bi ponazorili, kako se to vidi, poglejmo, kaj je nekaj pacientov doživelo, potem ko so začeli jemati Prozac: 1. Mesec dni po začetku jemanja Prozaca je Toran doživel hud niz neželenih učinkov, vključno s samomorilnim vedenjem, samopoškodovanjem, agresivnostjo, sovražnostjo, halucinacijami, pomanjkanjem koncentracije in manjšo učinkovitostjo.

Simptomi so bili tako hudi, da je opustil šolo. Njegov psihiater se je odzval s povečanjem odmerka, kar je neželene učinke še povečalo.

2. Šest dni po začetku jemanja Prozaca je Jake doživel svojo prvo reakcijo. Sredi izpita je odšel in tisto noč približno 2 do 3 ure jokal, rekoč: “Ne veš, kako je v moji glavi.” Njegova starša sta mislila, da je to zaradi stresa zaradi izpitov. Nikoli si nista predstavljala, da lahko zdravilo kaj takega stori človeku.

3. Cecily je bila zadnja dva dni popoln zombi. Bila je samo vznemirjena, skakala je ob vsakem hrupu in ni imela cilja. Starši so bili zelo zaskrbljeni.

4. Nekaj dni pred smrtjo se je Woody po celodnevni vožnji domov vrnil jokajoč. Sedel je v fetalnem položaju na kuhinjskih tleh, se močno potil, z rokami stiskal glavo in govoril: »Na pomoč. Na pomoč. Ne vem, kaj se dogaja z mano. Izgubljam razum. Kot da bi bila moja glava zunaj mojega telesa in bi gledala noter.«

Čeprav so ti primeri skrajni, poznamo številne ljudi, ki so imeli manj ekstremne različice zgoraj navedenega (npr. nikoli niso storili nasilnega dejanja). Vsak od njih je pripovedoval, kako grozljivo je bilo zanje postopoma izgubljati razum ali da njihovi možgani po jemanju SSRI-jev preprosto niso nikoli več delovali kot je treba. Upajmo, da vam bo ta članek ponudil vpogled v to, kako je iti skozi to kalvarijo SSRI-jev.

Omenimo še nekaj hipotez ali konkurenčnih teorij, ki pojasnjujejo nasilje zaradi SSRI-jev. Te vključujejo:

• SSRI-ji čustveno anestezirajo posameznika, tako da oslabi psihološko bariero pred željo poškodovati se ali škodovati drugim.
• SSRI-ji povzročajo akatizijo, izjemno neprijetno telesno vznemirjenost, zaradi katere je težko mirno sedeti in pogosto povzroči željo po samomoru.
• V prvem primeru posameznik postane psihotičen ali ‘obseden’, kar se kaže v primerih, ko ljudje poročajo, da vidijo svoje telo od zgoraj in to deluje avtonomno. V drugem primeru fant vidi ‘demone’, nato se pojavi v šoli s pištolo, vse vzame za talce, nato se sredi dogajanja zbudi in se ne spomni, kaj se je zgodilo. V tretjem primeru množični strelec, ki se pripravlja na pokol v zabaviščnem parku, nato pa napiše ‘Nisem morilec’ in se ustreli (posnetek s temi primeri je dostopen na https://youtu.be/WlnMOee82gA)
• Stimulativna narava SSRI-jev je odgovorna za ‘aktivacijo’ in sprožitev nasilnega vedenja.

Na srečo se po desetletjih ignorance, zahvaljujoč iniciativi »Make America Healthy Again« (MAHA)[9], končno zdi, da obstaja resnično zanimanje za reševanje tega vprašanja, koliko in kako antidepresivi vplivajo na množične poboje. Razmislite na primer o tej nedavni izjavi ministra za zdravstveno varstvo Roberta F. Kennedyja mlajšega (https://x.com/SecKennedy/status/1985820976852988221) Sprva je bilo veliko poročil v medijih, ki so razkrivala, da so strelci v šolah jemali SSRI-je. Ko pa je javnost to zaznala, so večinoma nehali poročati, katera zdravila so strelci jemali. Zaposleni v Centru za nadzor nad boleznimi in preventivo (Center for Disease Control and Prevention = CDC[10]) je avtorju zaupal, da CDC še naprej javnosti prikrito spremlja in da so ugotovili nedvomno povezavo, vendar je zaradi političnih posledic ne razkrijejo. Zato je zgornja Kennedyjeva izjava še toliko bolj pomembna.

5. Bipolarna motnja

Ker so antidepresivi SSRI stimulansi, pogosto sprožijo manijo. Posledica je, da je ena najpogostejših težav, povezanih z njihovo uporabo, bipolarna motnja (pri kateri se izmenično prehaja iz depresivnega v manično stanje). Za ponazoritev, leta 1955 je bil en posameznik na 13.000 ljudi prizadet zaradi bipolarne motnje, večina bolnikov, ki so se zglasili v bolnišnici zaradi manične epizode, pa si je trajno opomogla. Danes bipolarna motnja prizadene enega posameznika na 20–50 ljudi, 83 % pa jih ima hude težave v nekem vidiku svojega življenja (Eaton idr., 2008).

Precejšnja količina podatkov povezuje bipolarno motnjo s SSRIji. Na primer:

• Raziskovalci na Yale so pregledali zdravstvene kartoteke 87.920 bolnikov z diagnozo depresije ali anksioznosti med letoma 1997 in 2001 ter ugotovili, da so se tisti, ki so se zdravili z antidepresivi, spremenili v osebe z bipolarno motnjo s stopnjo 7,7 odstotka na leto (trikrat več kot je bila stopnja pri tistih, ki niso jemali zdravil), kar je na koncu povzročilo, da je med 20 in 40 % depresivnih bolnikov postalo bipolarnih (Martin idr., 2004).
• Raziskava je pokazala, da se je bipolarna motnja pri 60 % bolnikov razvila šele po tem, ko so začeli jemati SSRI za ‘zdravljenje’ depresije (El-Mallakh in Karippot, 2002).
• Peter Breggin (2009) je poročal, da je od 184 bolnikov v bolnišnici, ko so začeli jemati Prozac, Zoloft ali Paxil, 11 razvilo manijo, 8 pa postalo psihotičnih. Na univerzi Yale je bilo od 533 zaporednih sprejemov 8 % (43) zaradi manije ali psihoze, ki so jo povzročili antidepresivi, dva bolnika pa sta slišala glasove, ki so jima ukazovali, naj se ubijeta.

Psihiatrična stroka se temu vprašanju izogne ​​s trditvijo, da SSRI-ji ‘razkrivajo’ latentno bipolarno motnjo, ki jo je bolnik vedno imel, čeprav verjetno nikoli ne bi bila ‘razkrita’, če SSRI-je bolnik sploh ne bi jemal.

Podobno se je od pojava množičnega psihiatričnega zdravljenja spremenil značaj bipolarne motnje, ki jo je postalo veliko težje zdraviti, zanjo so značilni veliko hitrejši prehodi med depresivnim in maničnim stanjem ter veliko večja verjetnost, da bo kasneje povzročila hude zaplete, kot je demenca. Žal so se na letni konferenci Ameriškega združenja psihiatrov, ko so vodilni strokovnjaki za bipolarno motnjo predstavili te ugotovitve in pozvali k previdnosti pri prekomernem dajanju SSRI-jev, soočili z žvižganjem vse bolj razburjenega občinstva. Veliko podatkov torej kaže, da so številni katastrofalni zapleti bipolarne motnje posledica toksičnih antipsihotikov, s katerimi se motnja ‘zdravi’, še posebej ker se ista zdravila pogosto dajejo bolnikom, ki so jim dali diagnozo shizofrenija, motnjo, za katero so značilni podobni dolgoročni zapleti (ki se redko pojavljajo v državah, kjer teh zdravil ne uporabljajo). Žal so zdravniki običajno naučeni, da hude dolgoročne posledice, ki so povezane s temi motnjami, vidijo kot opravičilo za to, zakaj je nujno ‘zdraviti’ motnje, namesto da bi ponovno razmislili o dajanju zdravil svojim bolnikom (kar je pogosto dejanski vzrok teh posledic).

6. Spolna disfunkcija

Eden od stranskih učinkov, za katerega drži, da najbolje ponazarja dejansko razmerje med tveganjem in koristnim jemanjem SSRI-jev, je spolna disfunkcija. Nezmožnost spolnih odnosov zelo verjetno povzroči depresijo (torej v teh primerih jemanje SSRI-jev povzroči depresijo in, kot je povedal Gøtzsche (2020), v nekaterih primerih samomorilnost), s čimer se pogosto popolnoma razveljavi utemeljitev jemanja SSRI-jev, da bi se ‘ponovno počutili srečne’.

Npr. španska študija (Montejo idr., 2001) petih najpogosteje predpisanih SSRI-jev je ugotovila, da so zdravila v povprečju povzročila spolne motnje pri 59 % od 1022 bolnikov (ki so vsi imeli normalno spolno življenje, preden so začeli jemati zdravilo), 40 % od 1022 pa je to disfunkcijo ocenilo kot nesprejemljivo. Ko je Peter Gøtzsche (2020) preučil vsakega od teh stranskih učinkov, je ugotovil:

• 57 % jih je imelo zmanjšan libido
• 57 % jih je imelo zakasnjen orgazem ali ejakulacijo
• 46 % jih ni imelo orgazma ali ejakulacije
• 31 % jih je imelo erektilno disfunkcijo ali zmanjšano vaginalno lubrikacijo.

Do podobnih rezultatov so prišli tudi v drugih študijah in znano je, da so številni pacienti in pacientke še dolgo po prenehanju jemanja SSRI imele spolno disfunkcijo.

Najbolj neverjetno pri tem stranskem učinku je to, da psihiatri, medtem ko ponavadi marginalizirajo ali ignorirajo spolno disfunkcijo, hkrati tržijo SSRI-je za zdravljenje prezgodnje ejakulacije – kar je še en primer, kako farmacevtska industrija spretno trži (še posebej glede na to, da mnogi proizvajalci SSRI-jev prodajajo tudi zdravila za erektilno disfunkcijo, kot je npr. dobro znana viagra).

Eden od razlogov, zakaj je ta stranski učinek premalo prepoznan, je ta, da ga pacienti in pacientke iz zadrege pogosto ne prijavijo, razen če jih o tem posebej vprašajo (npr. v španski študiji je 59 % uporabnikov SSRI-jev poročalo o spolni disfunkciji, le 20 % pa to stori brez spodbude – nekaj, kar verjetno ne bi storili pri preskušanju zdravila, katerega cilj je spraviti zdravilo na trg).

Zdi se, da je na srečo končno prišlo do nekaj napredka pri tem vprašanju. Nedavno je bilo na primer razkrito, da so evropski regulatorji zdravil leta 2005 odkrili, da SSRI-ji povzročajo znatne razvojne motnje pri otrocih (vključno z degeneracijo mod), nakar so prosili Eli Lilly, naj izvede varnostne študije, da bi to raziskali. Presenetljivo je, da so sprejeli protiargument Eli Lilly, da je ‘nerealno’ izvesti te študije (ker noben starš ne bi namerno prijavil svojih otrok na tak preskus), in da so raziskovanje opustili (tudi FDA je to vprašanje ignorirala).

Podobno je New York Times novembra 2025 končno poročal o tej zgodbi in poleg tega, da je podcenil, kako pogosta je, odlično prikazal, kako grozna je (https://www.nytimes.com/2025/11/12/magazine/antidepressants-ssris-teen-sexual-side-effects.html):

1. primer: Šele v zadnjih nekaj letih je Ruth od svoje hčerke izvedela o spolnih stranskih učinkih, s katerimi še vedno živi, ​​in o njeni žalosti. “Njene erogene cone ne delujejo,” je dejala Ruth. “To me globoko žalosti, ker je naša spolnost, užitek, ki ga dobimo od svojih teles, in naša intimnost z drugo osebo tako lepa izkušnja; pomaga nam, da se ne počutimo sami.” Ruth se je spominjala: »Zelo zelo grozno obžalujem, da sem dovolila, da je moj otrok prejemal ta zdravila. Ne morem verjeti, da sem tako zlahka rekla da.«

2. primer: Pripovedoval je o tako hitrem rezultatu, da se je slišalo neverjetno, čeprav takšna hitrost ni nič nenavadnega med tistimi s PSSD (Post-SSRI Sexual Dysfunction). Vzel je zmeren odmerek, 10-miligramsko tableto, in uro kasneje je rekel: »Moje genitalije so postale otrple.« Zdravilo je skoraj takoj opustil in od takrat ni jemal nobenih psihiatričnih zdravil. Tri leta pozneje je poročal, da je njegov penis občutljiv kot njegov komolec: »Če se dotakneš mojega komolca, je občutek enak.« In fizično otopelost spremlja čustvena otrplost: »Ne čutim nobene povezave z vami – počutim se, kot da bi mi iztrgali dušo iz telesa,« je povedal majhni skupini svojih najbližjih prijateljev. Poskušal je prepričati zdravnike, naj mu posvetijo pozornost. »Odgovorili so: To je nemogoče. Vse je v tvoji glavi.«

3. primer: Vendar je hitro opazila, da so pod vplivom učinkovine (SSRI-ja) orgazmi postali ‘površni’ in ‘kratki’,« se je spominjala. »V seks je SSRI vnesel prevladujoče čustvo frustracije.« SSRI-je je jemala nekaj več kot eno leto, šest let pa jih ne jemlje. Njena sposobnost udejstvovanja v seksu je še vedno večinoma zgolj spomin na preteklost in skrbi jo, da bo tako ostalo za vedno.

4. primer: Minilo je šest let, odkar je Guin nehala jemati SSRI-je. Stara je 29 let. »Nimam sposobnosti za romantične odnose,« je dejala. »To je preprosto izginilo, kot bi odrezali. Zame so kemični mehanizmi romantike preveč globoko povezani s spolnostjo, da bi romantika obstajala samostojno …« Pravkar je rodila svojega prvega otroka. Ker nima partnerja, je uporabila umetno oploditev. »Želela sem si partnerja,« je dejala. »Želela sem si, da bi otrok odraščal z mamo in očetom. Spolno življenje je tako bistveno, če pomisliš, da je spolni odnos osnova za večino dolgotrajnih odnosov.«

Še pomembneje pa je, da so se neposredno soočili s kulturo ‘poneumljanja’ (‘gaslightinga’) okoli tega vprašanja.

Prevladujoče prepričanje med zdravniki, ki predpisujejo zdravila, je, da so spolni stranski učinki predhodni: Prenehajte jemati zdravila in spolnost se popolnoma vrne. Toda zgodbe, kot so tiste, ki so jih povedali Marie, Cael in Ruth, kažejo drugače. Enako velja za glodavce, ko so jim dajali SSRI-je. Malo je psihiatrov, ki se o tem morebitnem stranskem učinku pogovarjajo s pacienti.

Leta 2019 je na kanadski medicinski konferenci imela dr. Peggy J. Kleinplatz, znana raziskovalka in profesorica na Univerzi v Ottawi, predstavitev za družinske zdravnike. Svoje občinstvo, približno 50 zdravnikov, je vprašala, koliko se jih zaveda spolnih stranskih učinkov SSRI-jev. »Osemdeset odstotkov jih je dvignilo roke,« je ocenila. Vprašala je, koliko jih je svoje paciente ob predpisovanju opozorilo na možnost teh učinkov. »Dvignila se je samo ena roka.« Nato je vprašala, zakaj tega niso storili. »Rekli so, da gre za to, da se pacient strinja z navodili.« Skrbelo jih je, da bi z obveščanjem o morebitnih spolnih stranskih učinkih tvegali, da pacient ne bi vzel zdravila, za katerega je zdravnik menil, da je potrebno.

V skupnosti pacientov, ki jih je prizadela spolna disfunkcija po jemanju SSRI-jev, pogosto ugotovijo, da je trajna. Če vprašate paciente, ali so našli kakšen zanesljiv način za zdravljenje PSSD, je odgovor: »Ne, zagotovo ne.«

7. Čustvena anestezija

Ko so SSRI-je začeli predpisovati, so zdravniki težave začeli zaznavati šele postopno. Prva in najpomembnejša stvar, ki so jo opazili, je bila, da so SSRI-ji dramatično spremenili osebnost tistih, ki so jih jemali. Postali so sedirani in njihove želje, da bi nekaj naredili iz svojega življenja so vse bolj ugašale. Sčasoma so se začele pojavljati zgodbe ljudi, ki so postali čustveno otopeli, pogosto na podoben način kot so ta zdravila ‘omrtvila’ njihovo spolnost.

Primeri:

• Niso se čustveno odzivali na stvari, na katere bi se morali odzvati. Npr. znani so številni primeri ljudi, ki so bili v nezdravih službah ali razmerjih in so obiskali zdravnika po pomoč zaradi depresije. Rezultat obiska je bil hiter pristanek na Prozacu in so nato zapravili desetletje svojega življenja, ker jim je ta odvzel željo, da bi menjali službo ali odšli iz razmerja. Prav tako je veliko ljudi potožilo, da jim je Prozac vzel veselje, ki so ga prej čutili v življenju.
• Izguba globine in bogastva življenja. Ta komentar odlično ponazarja ta pojav:
• »Biti depresiven je boleče in problem je treba rešit, a še slabše je biti depresiven zaradi antidepresivov. Misli postanejo težke in viskozne, prelivajo se na nenavaden način.«
• »Barve postanejo manj žive, manj nasičene, kot da bi digitalno sliko zameglil in zabrisal.
• »Svet postane suh, topla in razigrana tančica vlage, ki se je nahajala med tabo in ljudmi, izgine.«

V psihiatriji je ta izkušnja (npr. dejstvo, da ljudje stvari ne dojemajo več tako prijetno kot prej) znana kot ‘čustvena otopelost’, čeprav zdravniki in psihiatri menijo, da je ‘čustvena anestezija’ natančnejši opis. Glede na študije (npr. tudi zgoraj omenjene) med 40 in 60 % tistih, ki jemljejo SSRI-je, doživi ta stranski učinek in včasih se racionalizira kot nujna kompenzacija za odpravo čustvene bolečine, povezane z depresijo.

Po mnenju mnogih je eden največjih problemov naše družbe prepričanje, ki so nam ga vsilili mediji, da nikoli ne bi smeli čutiti neprijetnih čustev. V resnici so ta ključna sestavina človeške izkušnje in so pogosto potrebna za našo rast in prepoznavanje prave smeri v našem življenju.

8. Okvare pri rojstvu

Ko je zdravilo odobreno, si farmacevtska podjetja vedno prizadevajo razširiti svoj trg zanj (npr. zato so se v zdravstvu, potem ko so odrasli prenehali jemati cepiva proti covidu-19, usmerili k obveznemu cepljenju otrok, pa  čeprav imajo otroci skoraj 0-odstotno možnost, da umrejo zaradi covida-19. SSRI-je je industrija prav tako poskušala vsiliti ranljivim skupinam (npr. otrokom v rejništvu, študentom v težavah, zapornikom ali pogojno izpuščenim osebam, nosečnicam in starejšim) in vsaka skupina je utrpela znatne posledice zaradi teh [pogosto obveznih] praks. Ta odličen skeč Petra Gøtzscheja ponazarja absurdnost vsiljevanja SSRI-jev nosečnicam:

https://www.midwesterndoctor.com/p/what-everyone-needs-to-know-about#media-8b446bcb-a759-413f-9ddf-77977a41a65d

Vsiljevanje SSRI-jev nosečnicam je utemeljeno z dejstvom, da ženske med nosečnostjo ali po njej pogosto postanejo depresivne (kar je pogosto posledica prekomerne ravni bakra – nekaj, kar je dokaj enostavno zdraviti na naraven način). Žal obstaja več razlogov, zakaj jemanje SSRI-jev med nosečnostjo ni varno. Mednje spadajo:

• SSRI-ji povečajo tveganje za prezgodnji porod, pri čemer je največje tveganje (podvoji se), če se SSRI-je jemlje v tretjem trimesečju.
• SSRI-ji znatno povečajo tveganje za septalne[11] okvare srca (kjer je pogosto potrebna operacija srca). Npr. študija 500.000 dojenčkov na Danskem je pokazala, da se je pri materah, ki so med nosečnostjo jemale en sam SSRI, verjetnost septalne okvare pri otroku povečala iz 0,5% na 0,9%, jemanje dveh ali več pa jo je povečalo na 2,1 %. Poleg tega je jemanje SSRI-jev v povprečju podvojilo tveganje za prirojeno okvaro, tveganje se je gibalo od 34% do 225%, odvisno od SSRI-ja.
• Priljubljeno zdravilo za hujšanje Fen-Phen (Fenfluramin, uporabljal se je od leta 1992 do 1997), ki je delovalo tako, da je zvišalo raven serotonina v telesu, je bilo umaknjeno s trga, potem ko je povzročilo številne primere smrtonosnih okvar srčnih zaklopk in pljučne hipertenzije (skupaj s 30 % prejemnikov, ki so razvili nenormalen ehokardiogram).
• SSRI-ji znatno povečajo tveganje za trdovratno pljučno hipertenzijo pri novorojenčkih. Ena študija s 1173 dojenčki je pokazala, da SSRI-ji povečajo tveganje zanjo za 6,1-krat (Chambers idr., 2006), druga za 4,29-krat (Bérard idr., 2017), tretja pa za 2,5-krat (Kieler idr., 2012). Glede na to, da to stanje prizadene 1 do 2 od 1000 rojstev in je pogosto usodno, se to ‘majhno’ tveganje precej hitro sešteva. Vendar kljub temu to ni bilo dovolj, da bi FDA ponovno preučila svoje strinjanje z uporabo teh zdravil za nosečnice.

Drugi zapleti pri novorojenčkih, povezani s SSRI-ji, vključujejo razdražljivost, tremor, hipertonijo in težave s spanjem ali dojenjem.

Žal SSRI-ji po rojstvu še naprej vplivajo na razvoj otroka. Npr. v navodilu za uporabo Prozaca je navedeno, da so otroci po samo 19 tednih zdravljenja izgubili 1,1 cm višine in 1,1 kg teže v primerjavi z otroki, ki so prejemali placebo.

Podobno so mnogi člani skupnosti ‘preživelih od antidepresivov’ opazili veliko število kroničnih zdravstvenih težav (npr. prebavnih, endokrinih ali avtoimunskih), ki se pojavijo po dolgotrajni uporabi SSRI-jev in se nato pogosto počasi izboljšajo po prenehanju jemanja zdravil. Žal so podatki na tem področju veliko bolj skopi, saj je motivacije za preučevanje le-tega minimalno.

9. Odtegnitveni sindromi

Ena najhujših težav s SSRI-ji je, da jih je pogosto izjemno težko prenehati jemati, pogosto pa se fiziološka odvisnost, ki jo ustvarijo, začne že po zelo kratkem jemanju SSRI-jev (npr. po mesecu dni). Žal zdravniki, ko bolniki trpijo zaradi odtegnitvenih simptomov zaradi SSRI-jev, to običajno razlagajo kot ponovitev bolezni in znak, da je odtegnjeno zdravilo ‘delovalo’ (zato ga je potrebno ponovno začeti jemati), ali pa prepoznajo, da gre v resnici za odtegnitveni sindrom, vendar vedo, da ga je treba ‘zdraviti’ le z nadaljnjim jemanjem zasvojljive snovi.

To je podobno cepivom proti covidu-19, saj ‘imunost’, ki jo zagotavljajo, hitro upade (v nekaj mesecih), pri čemer je večja verjetnost, da bo oseba zbolela za covidom, kot če ne bi bila nikoli cepljena (zlasti po večkratnih cepljenjih). To je bil razlog, zakaj so mnogi zdravstveni organi priporočili več cepljenj in poživitvenih odmerkov, čeprav to neizogibno ni moglo privesti do dobrega izida. To najbolje ponazarja veliko število cepljenih ljudi, ki še naprej zbolevajo za covidom, vendar so nekako hvaležni, da so bili cepljeni, ker verjamejo, da jih je cepivo ‘zaščitilo pred slabšim stanjem’.

Ko pride do odtegnitvenih simptomov, ti lahko pogosto sprožijo psihotično nasilje, in še bolj žalostno je, da se iste spremembe lahko sprožijo preprosto s spremembo odmerka SSRI-ja (z njegovim povečanjem ali zmanjšanjem) ali s prehodom na drug SSRI (kar je žal pogosto pri mnogih umorih ali samomorih zaradi SSRI-jev).

Podobno se pri odvajanju pojavijo tudi manj hudi (in pogosto nihajoči) simptomi, kot so:

• občutek električnega udara v rokah, nogah ali glavi (ki se običajno imenujejo ‘možganski izpadi’ in so se zgodili veliko ljudem);
• omotica (blaga do huda);
• težave z vidom;
• velika občutljivost (npr. na svetlobo, vročino, prehransko dopolnilo ali hrano);
• tesnoba, ki se pojavlja in izginja, včasih v intenzivnih ‘valovih’;
• težave z uspavanjem in žive ali strašljive sanje;
• slabo razpoloženje, občutek nezmožnosti zanimanja ali uživanja v stvareh;
• občutek telesne slabosti;
• hitro spreminjajoče se razpoloženje (npr. spontani napadi joka, groze ali nenadni padci v črne luknje strahu);
• jeza, nespečnost, utrujenost, izguba koordinacije in glavobol;
• občutek, da stvari niso resnične (derealizacija), ali občutek ‘vate v glavi”;
• težave s koncentracijo;
• samomorilne misli;
• slabost ali prebavne motnje;
• občutek notranjega nemira in nezmožnosti mirovanja (to je znano kot akatizija in ji pogosto sledi psihotično nasilje zaradi SSRI-jev);
• hromeče bolečine v mišicah ali krči.

Ti simptomi so pogosti. Npr. nedavna metaanaliza (Davies in Read, 2019) je pokazala, da 56% bolnikov, ki prenehajo jemati SSRI-je, doživi odtegnitvene simptome, 46% bolnikov, ki prenehajo jemati SSRI-je, pa hude odtegnitvene simptome, ki trajajo več tednov ali mesecev. Poleg tega je v skupnosti, ki se zdravijo zaradi SSRI-jev, dobro znano, da se tveganje za odtegnitveni simptom zelo razlikuje glede na zdravilo (npr. znana sta po tem Paxil in Cymbalta).

Anketa ‘od vrat do vrat’ leta 1996 med 2003 med naključno izbranimi ljudmi v Angliji, je pokazala, da jih je 78 % menilo, da SSRI-ji povzročajo odvisnost (Priest idr., 1996).

Industrija se tega dobro zaveda, in sicer do te mere, da v kliničnih preskušanjih s SSRI-ji pogosto namerno povzroči abstinenčne simptome pri udeležencih iz skupine, ki prejema placebo (tako, da prekine njihov obstoječi recept), da bi skupina, ki prejema zdravilo, izgledala ‘bolje’ kot pacienti iz skupine, ki prejema placebo.

Podobno kot pri cepivu Gardasil proti HPV se je Merck odločil, da bo njegova skupina s placebom prejela zelo strupen adjuvant, ki se uporablja tudi v cepivu Gardasil. Posledično so bile stopnje poškodb v obeh skupinah podobne, vendar noben regulator ni nikoli podvomil, zakaj je bila izhodiščna stopnja poškodb že na začetku tako visoka.

Prenehanje jemanja SSRI-jev

Za približno 50 % ljudi, ki se soočajo z odtegnitvenimi simptomi pri prenehanju jemanja SSRI-jev, je ena največjih težav to, da morajo zdravilo prenehati jemati izredno počasi. Glavni razlog za to je nelinearna povezava med odmerkom SSRI-ja in njegovim vezanjem na možgane (npr. na striatum).

Slika 2: Grafi prikazujejo, da v kolikor želimo zmanjšati odmerek SSRI-ja, je potrebno odmerek zmanjševati vedno počasneje (običajno se priporoča, da se enkrat na mesec zmanjša odmerek za 10 % v primerjavi z odmerkom iz prejšnjega meseca) (Meyer idr., 2004)

Postopno zmanjševanje odmerka SSRI-ja ali SNRI-ja je ključnega pomena, saj zasedenost serotoninskega transporterja (SERT) sledi hiperbolični krivulji, pri čemer že majhna zmanjšanja odmerka pri nižjih odmerkih povzročijo močno zmanjšanje zasedenosti, kar ima za posledico nenadne nevrobiološke spremembe in odtegnitvene simptome. Zasedenost SERT se običajno ustalijo na približno 80 % pri najnižjih terapevtskih odmerkih, kar pomeni, da zmanjšanje odmerka s 150 mg na 100 mg nima večjega učinka, medtem ko je zmanjšanje s 10 mg na 0 mg drastična sprememba.

Postopek opuščanja zato pogosto traja dolgo (npr. ljudje pogosto prenehajo pri 2,5 % prvotnega odmerka, kar zahteva petintridesetkratno zmanjšanje odmerka za 10 %). V najboljšem primeru ugotovijo, da je mogoče z antidepresivom prenehati v 6 mesecih, lahko pa traja tudi več let.

Ker se SSRIje predpisuje v precej višjih odmerkih, kot je primerno, so zelo zasvojljivi. Napačno odmerjanje je izredno pogost problem v standardni medicini, saj bi z uporabo nižjih odmerkov psihiatričnih zdravil lahko dosegli precej boljše rezultate (manj škode in več koristi).

Ker lahko ljudje običajno prenašajo odtegnitev le enega zdravila iz skupine SSRI (ali antipsihotika) naenkrat, postane proces odtegnitve precej težji, kadar bolniki jemljejo več zdravil hkrati (kar je v psihiatriji žal zelo pogosto, saj se neželeni učinki psihiatričnih zdravil pogosto zdravijo z dodatnimi psihiatričnimi zdravili).

Odvajanje od Paxila je še posebej zahtevno, saj zavira lastni presnovni proces; ko se zmanjša odmerek, se zdravilo presnavlja hitreje, zaradi česar se poveča verjetnost pojava odtegnitvenih simptomov. Poleg tega lahko Paxil povzroča hrepenenje po alkoholu in zmanjša odpornost proti temu hrepenenju (kar, kot je opisano spodaj, lahko postane velik problem).

Ko so odkrili SSRI-je, je farmacevtska industrija ustvarila mit, da delujejo tako, da odpravijo pomanjkanje serotonina v možganih. Skozi leta se je to postopoma izkazalo za napačno (Moncrieff idr., 2023), strokovna javnost pa je nazadnje ugotovila, da namesto tega delujejo tako, da preoblikujejo možganske povezave (zato vam psihiatri svetujejo, naj SSRI-je jemljete naprej, tudi če na začetku ne delujejo, saj potrebujejo nekaj tednov, da se to ‘koristno preoblikovanje povezav sploh zgodi).

Da bi torej ‘ozdravili’ zasvojenost od SSRI-jev (kar je podobno zasvojenosti), je potrebno možganom omogočiti, da se ponovno povežejo v normalno stanje, in dokler se to ne zgodi, se bodo možgani vedli nenormalno (npr. njihova sposobnost, da se na zdrav način prilagodijo zunanjim stresnim dejavnikom, je drastično zmanjšana). Ker je to pogosto zelo počasen proces, ki poteka v obeh smereh, je pot, ki jo prehodijo bolniki, pogosto podobna tej, ko se možgani poskušajo ponovno povezati:

Čeprav ne gre za SSRI-je, ima znano zdravilo za preprečevanje malarije meflokin (Lariam) številne stranske učinke, podobne tistim pri SSRI-jih in zahteva podoben spremljevalni protokol pri jemanju (npr. brez alkohola) in povzroča podobna nihanja v počutju med okrevanjem. Ker učinki meflokina niso posledica odtegnitve (saj jih sproži jemanje zdravila, se poslabšajo z vsakim naslednjim odmerkom in trajajo še dolgo po prenehanju jemanja), Možno je, da je to posledica njegove visoke vsebnosti fluora. Podobno mnogi menijo, da so neželeni učinki SSRI-jev deloma posledica njihovih številnih fluorovih skupin (ki so prisotne v mnogih, vendar ne v vseh SSRI-jih). Med drugim ugotavljamo, da fluorirana zdravila pogosto vplivajo na centralni živčni sistem in jih telo veliko težje izloči (kar domnevamo, da je povezano s tem, kako fluorirane spojine vztrajajo v okolju).

V svojih prejšnjih člankih o SSRI-jih sem zato zapisal, da morate, če nameravate prenehati jemati SSRI, poiskati psihiatra, ki vam bo pri tem pomagal. Na žalost, ker imam več prijateljev, ki so to storili, takrat nisem vedel, kako težko je najti nekoga, ki bi jim pomagal. Npr. mnogi člani spletne strani survivingantidepressants.org so najprej neuspešno iskali pomoč pri zdravnikih primarne oskrbe in na urgentnih oddelkih, nato pa obiskali več psihiatrov, elitnih klinik in specialistov, kot so nevrologi in endokrinologi, ne da bi našli koga, ki bi jim lahko pomagal. Čeprav si vsi v tej skupnosti želijo, da bi jih strokovno usposobljeni zdravstveni delavci napotili k ustreznim strokovnjakom, jih v tej skupnosti še nihče ni našel. Zato sem se odločil, da bom to temo temeljito pregledal in primerjal, kaj smo skupnost preživelih po jemanju antidepresivov, moji kolegi in jaz ugotovili, da drži v zvezi s to temo, še posebej ker lahko nekateri pristopi mojih kolegov znatno skrajšajo čas, potreben za okrevanje od teh zdravil.

10. Zaključek

Ker farmacevtsko industrijo v osnovi poganjata potreba po povečanju prodaje, se na trg redno uvajajo zdravila, ki koristijo le majhnemu delu bolnikov, nato pa se tržijo vse večjemu številu ljudi. Npr. proizvajalci SSRI-jev so vlagali veliko sredstev v prepričevanje javnosti, da so normalna čustva dejansko ‘razlog’ za vseživljenjsko zdravljenje s SSRI-ji in da je depresija ‘kemično neravnovesje v možganih’, čeprav za to ni nobenih dokazov.

Zato ta množično tržena ‘uspešna’ zdravila pogosto povzročajo veliko več škode kot koristi, ki jih lahko prinesejo. Ker ljudje običajno jemljejo več takih zdravil (npr. statine za ‘visok’ holesterol), to povzroča nenehno naraščanje stroškov zdravstvenega varstva, medtem ko splošno prebivalstvo postaja vse bolj bolno.

Ta negativna spirala se mora ustaviti, in prvič končno obstaja politična volja, da se prizna in obravnava škoda, ki jo prekomerno predpisana farmacevtska zdravila povzročajo družbi (npr. upoštevajte nedavne izjave RFK o antidepresivih).

Da bi se stvari spremenile, je nujno, da vsak od nas začne odprto razpravljati o teh tabu temah in tiste, ki nam veliko pomenijo, ozaveščati o resničnih tveganjih farmacevtskih zdravil, o katerih nas zdravniki redko opozarjajo. Zahvaljujem se vsakemu od vas, da to počnete in pomagate omejiti porabo antidepresivov; preveč ljudi, ki jih poznam, je imelo življenje uničeno zaradi SSRI-jev.

Opombe

[1] Moncrieff, J., Cooper, R.E., Stockmann, T., Amendola, S., Hengartner, M. P. in Horowitz, M. A.  (2023). The serotonin theory of depression: a systematic umbrella review of the evidence. Mol Psychiatry, 28, 3243–3256. https://doi.org/10.1038/s41380-022-01661-0

[2] Kostnapfel, T. in Albreht, T. (2024). Poraba zdravil, predpisanih na recept v Sloveniji v letu 2023. Nacionalni inštitut za javno zdravje.

[3] Pangos, P. (2025). Slovenci vse pogosteje posegajo po antidepresivih. Info360, 17. avgust 2025.https://info360.si/zdravstvo/porast-uporabe-antidepresivov-v-sloveniji-kaj-se-skriva-za-stevilkami/

[4] Op. prev.: Tako so npr. povečano samomorilnost pri jemanju SSRI-ja z zlorabo Simpsonovega paradoksa (to je preprosta statistična manipulacija; glej Makovec, T. (2019). Medicina je padla na glavo (str. 127-136). Buča) prikazali kot pomanjšano.

[5] Op. prev.: V pogovornem jeziku o zdravju se izraz ‘metilatorji’ nanaša na hranila, ki podpirajo cikel metilacije v telesu. Ta proces je ključen za razstrupljanje, energijo in obnovo DNK. Najbolj znano je prehransko dopolnilo L-metilfolat (aktivna oblika vitamina B9), ki se uporablja kot podpora za povečanje učinkovitosti SSRI-jev pri zdravljenju hude depresivne motnje, zlasti pri bolnikih z nezadostnim odzivom.

[6] Surviving Antidepressants je priljubljena spletna stran (s 500.000 ogledi na mesec in 14.000 uporabniki iz vseh možnih demografskih skupin), ki jo je bil ustanovitelj prisiljen ustvariti, ker ni bilo virov za tiste z zapleti zaradi jemanja SSRI-jev. V intervjuju (glej https://www.madinamerica.com/2020/11/surviving-antidepressants-adele-framer/) pa je izpostavljena še ena pogosta težava, s katero se soočajo žrtve SSRI-jev. Ker so duševne motnje tako stigmatizirane, se pri ‘psihiatričnih pacientih’ njihova reakcija na zdravilo pogosto zanemari in pripiše obstoječi duševni motnji namesto zdravilu, nato pa se ‘zdravi’ z dajanjem še več zdravila – kar ima pogosto katastrofalne posledice (npr. to je pogost primer z množičnimi strelci).

[7] Fluoksetin ali Prozac je bil sintetiziran leta 1972, v uporabo pa je prišel l. 1987.

[8] Drobne spremembe v genih, ki imajo zapis za encime, ki presnavljajo zdravila, zaradi česar eni presnavljajo hitreje, drugi pa počasneje za razliko od večine populacije. Če so spremembe prisotne v več kot 1% populacije, govorimo o polimorfizmu.

[9] Pobuda »Make America Healthy Again« (MAHA) je obsežno gibanje na področju zvezne zdravstvene in kmetijske politike, ki ga je uvedla Trumpova administracija in ga vodi minister za zdravje in socialne storitve Robert F. Kennedy ml. Program, ki je bil uradno sprožen z izvršilnim odlokom št. 14212 februarja 2025, si prizadeva za reševanje ‘epidemije kroničnih bolezni’ s temeljito prenovo standardov na področju prehrane, okolja in farmacije.

[10] Centri za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) so glavni nacionalni inštitut za javno zdravje v Združenih državah Amerike s sedežem v Atlanti v zvezni državi Georgia. Od aprila 2026 agencija poteka temeljita reorganizacija v okviru pobude »Make America Healthy Again« (MAHA), da bi se osredotočila predvsem na nalezljive bolezni in odzivanje na izbruhe bolezni.

[11] Septum je stena v srcu, ki loči atrije od ventriklov.

Viri

Barbui, C., Furukawa, T. A., & Cipriani, A. (2008). Effectiveness of paroxetine in the treatment of acute major depression in adults: a systematic re-examination of published and unpublished data from randomized trials. CMAJ : Canadian Medical Association journal = journal de l’Association medicale canadienne, 178(3), 296–305. https://doi.org/10.1503/cmaj.070693

Bérard, A., Sheehy, O., Zhao, J. P., Vinet, É., Bernatsky, S., & Abrahamowicz, M. (2017). SSRI and SNRI use during pregnancy and the risk of persistent pulmonary hypertension of the newborn. British journal of clinical pharmacology, 83(5), 1126–1133. https://doi.org/10.1111/bcp.13194

Bielefeldt, A. Ø., Danborg, P. B., & Gøtzsche, P. C. (2016). Precursors to suicidality and violence on antidepressants: systematic review of trials in adult healthy volunteers. Journal of the Royal Society of Medicine, 109(10), 381–392. https://doi.org/10.1177/0141076816666805

Breggin, P. (2009). Medication Madness: The Role of Psychiatric Drugs in Cases of Violence, Suicide, and Crime. St. Martin’s Press.

Carrillo, M., Ricci, L. A., Coppersmith, G. A., & Melloni, R. H., Jr (2009). The effect of increased serotonergic neurotransmission on aggression: a critical meta-analytical review of preclinical studies. Psychopharmacology, 205(3), 349–368. https://doi.org/10.1007/s00213-009-1543-2

Chambers, C. D., Hernandez-Diaz, S., Van Marter, L. J., Werler, M. M., Louik, C., Jones, K. L., & Mitchell, A. A. (2006). Selective serotonin-reuptake inhibitors and risk of persistent pulmonary hypertension of the newborn. The New England journal of medicine, 354(6), 579–587. https://doi.org/10.1056/NEJMoa052744

Davies, J., & Read, J. (2019). A systematic review into the incidence, severity and duration of antidepressant withdrawal effects: Are guidelines evidence-based?. Addictive behaviors, 97, 111–121. https://doi.org/10.1016/j.addbeh.2018.08.027

Eaton, W. W., Martins, S. S., Nestadt, G., Bienvenu, O. J., Clarke, D., & Alexandre, P. (2008). The burden of mental disorders. Epidemiologic reviews, 30, 1–14. https://doi.org/10.1093/epirev/mxn011

El-Mallakh, R. S., & Karippot, A. (2002). Use of antidepressants to treat depression in bipolar disorder. Psychiatric services (Washington, D.C.), 53(5), 580–584. https://doi.org/10.1176/appi.ps.53.5.580

Gøtzsche, P. C. (2020). Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje. Ciceron.

Healy, D. (2004). Let them eat Prozac: The Unhealthy Relationship between Pharmaceutical Industry and Depression. New York University Press.

Kessing, L. V., Hansen, H. V., Demyttenaere, K., & Bech, P. (2005). Depressive and bipolar disorders: patients’ attitudes and beliefs towards depression and antidepressants. Psychological medicine, 35(8), 1205–1213. https://doi.org/10.1017/s0033291705004605

Kieler, H., Artama, M., Engeland, A., Ericsson, O., Furu, K., Gissler, M., Nielsen, R. B., Nørgaard, M., Stephansson, O., Valdimarsdottir, U., Zoega, H., & Haglund, B. (2012). Selective serotonin reuptake inhibitors during pregnancy and risk of persistent pulmonary hypertension in the newborn: population based cohort study from the five Nordic countries. BMJ (Clinical research ed.), 344, d8012. https://doi.org/10.1136/bmj.d8012

Martin, A., Young, C., Leckman, J. F., Mukonoweshuro, C., Rosenheck, R., & Leslie, D. (2004). Age effects on antidepressant-induced manic conversion. Archives of pediatrics & adolescent medicine, 158(8), 773–780. https://doi.org/10.1001/archpedi.158.8.773

Meyer, J. H., Wilson, A. A., Sagrati, S., Hussey, D., Carella, A., Potter, W. Z., Ginovart, N., Spencer, E. P., Cheok, A., & Houle, S. (2004). Serotonin transporter occupancy of five selective serotonin reuptake inhibitors at different doses: an [11C]DASB positron emission tomography study. The American journal of psychiatry, 161(5), 826–835. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.161.5.826

Moncrieff, J., Cooper, R.E., Stockmann, T., Amendola, S., Hengartner, M. P. in Horowitz, M. A.  (2023). The serotonin theory of depression: a systematic umbrella review of the evidence. Mol Psychiatry, 28, 3243–3256. https://doi.org/10.1038/s41380-022-01661-0

Montejo, A. L., Llorca, G., Izquierdo, J. A., & Rico-Villademoros, F. (2001). Incidence of sexual dysfunction associated with antidepressant agents: a prospective multicenter study of 1022 outpatients. Spanish Working Group for the Study of Psychotropic-Related Sexual Dysfunction. The Journal of clinical psychiatry, 62 Suppl 3, 10–21.

Priest, R. G., Vize, C., Roberts, A., Roberts, M., & Tylee, A. (1996). Lay people’s attitudes to treatment of depression: results of opinion poll for Defeat Depression Campaign just before its launch. BMJ (Clinical research ed.), 313(7061), 858–859. https://doi.org/10.1136/bmj.313.7061.858

Read, J., Cartwright, C., & Gibson, K. (2014). Adverse emotional and interpersonal effects reported by 1829 New Zealanders while taking antidepressants. Psychiatry research, 216(1), 67–73. https://doi.org/10.1016/j.psychres.2014.01.042

Serna, M. C., Cruz, I., Real, J., Gascó, E., & Galván, L. (2010). Duration and adherence of antidepressant treatment (2003 to 2007) based on prescription database. European psychiatry : the journal of the Association of European Psychiatrists, 25(4), 206–213. https://doi.org/10.1016/j.eurpsy.2009.07.012

Slater, I. H., Jones, G. T., & Moore, R. A. (1978). Inhibition of REM sleep by fluoxetine, a specific inhibitor of serotonin uptake. Neuropharmacology, 17(6), 383–389. https://doi.org/10.1016/0028-3908(78)90010-2

Stone, M., Laughren, T., Jones, M. L., Levenson, M., Holland, P. C., Hughes, A., Hammad, T. A., Temple, R., & Rochester, G. (2009). Risk of suicidality in clinical trials of antidepressants in adults: analysis of proprietary data submitted to US Food and Drug Administration. BMJ (Clinical research ed.), 339, b2880. https://doi.org/10.1136/bmj.b2880 Wang, P. S., Gilman, S. E., Guardino, M., Christiana, J. M., Morselli, P. L., Mickelson, K., & Kessler, R. C. (2000). Initiation of and adherence to treatment for mental disorders: examination of patient advocate group members in 11 countries. Medical care, 38(9), 926–936. https://doi.org/10.1097/00005650-200009000-00006

Wang, P. S., Gilman, S. E., Guardino, M., Christiana, J. M., Morselli, P. L., Mickelson, K., & Kessler, R. C. (2000). Initiation of and adherence to treatment for mental disorders: examination of patient advocate group members in 11 countries. Medical care, 38(9), 926–936. https://doi.org/10.1097/00005650-200009000-00006

Prevedel: Tomaž Makovec