Evropsko združenje psihoanalitičnih pristopov – Slovenija (EZPPS) je 1.3.2025 organiziralo strokovni seminar z naslovom “(Ne)učinkovitost uporabe psihofarmakov pri zdravljenju duševnih bolečin in motenj“. Seminar sta vodila izkušena strokovnjaka Ingrid Plankar in Tomaž Makovec, ki sta v dveh raznolikih predavanjih osvetlila različne vidike uporabe psihofarmakov ter njihovega prepleta s psihoterapijo.
Prvo predavanje je predstavilo farmakološke osnove in raziskalo sinergijo med zdravili in psihoterapijo za celostno obravnavo klientov. Drugo predavanje pa je kritično analiziralo smiselnost psihofarmakoterapije, razpravljalo o mitih, povezanih s kemičnim neravnovesjem v možganih, ter opozarjalo na marketinške vplive v medicini.
Predavatelja:
- Ingrid Plankar je magistrica farmacije in psihoanalitična psihoterapevtka z bogatimi izkušnjami na področju farmacije, psihoterapije in izobraževanja. Predavala je psihofarmakologijo na Sigmund Freud Univerzi v Ljubljani in trenutno predava na Fakulteti za slovenske in mednarodne študije.
- Tomaž Makovec je raziskovalec na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s področjem farmakologije. Njegovo delo vključuje preučevanje učinkovitosti in varnosti zdravil ter raziskovanje mehanizmov njihovega delovanja in odpornosti, kar prispeva k razumevanju sodobnih terapij.
Seminar o (ne)učinkovitosti uporabe psihofarmakov pri zdravljenju duševnih bolečin in motenj je potekal v prijetnem ambientu City hotela v Ljubljani, s številnimi udeleženci tako v živo kot preko spletne platforme Zoom.
Ključna sporočila obeh predavanj so izpostavila potrebo po previdnosti pri uporabi psihofarmakov, zlasti pri dolgotrajnem zdravljenju. Magistra farmacije Ingrid Plankar je poudarila pomembno vlogo psihoterapevtov v triangularni obliki zdravljenja (gre za sodelovanje klienta/pacienta, terapevta in psihiatra), kjer je psihoterapevtova pozornost ključnega pomena.
Dr. Tomaž Makovec, magister farmacije in nekdanji predavatelj na Medicinski fakulteti v Ljubljani, je opozoril na problematične vidike farmacevtske industrije. Izpostavil je vprašljive raziskovalne postopke, prirejanje raziskav in nezadostno upoštevanje stranskih učinkov pri predpisovanju zdravil. Poudaril je potrebo po kritičnem razmisleku pri jemanju psihofarmakov in pri sledenju smernicam, ki jih priporočajo mednarodne zasebne zdravstvene institucije, katerih primarni motiv je pogosto dobiček.
Oba predavatelja sta se strinjala o neprecenljivi vrednosti psihoterapije pri vzpostavljanju in ohranjanju duševnega zdravja. “Talking cure”, kot jo nekateri popularno imenujejo, predstavlja varen in učinkovit pristop, kjer so morebitni stranski učinki zgolj “dodana vrednost”.
Ta tematika ostaja aktualna in bo z nastajanjem novih tržišč, ki jih z vprašljivimi praksami ustvarja farmacevtska industrija, še pomembnejša pri zagotavljanju kakovostne obravnave bolnikov in klientov.
