Kaj če problem niso le pametni telefoni, ampak način, kako smo spremenili otroštvo?
Članek Joshue Rothmana, objavljen v reviji The New Yorker, obravnava porast težav z duševnim zdravjem mladih in vse manjšo samostojnost oziroma avtonomijo otrok. Pri tem primerja poglede psihologa Petra Graya in socialnega psihologa Jonathana Haidta.
1. Otroštvo pod vse večjim nadzorom
Peter Gray v knjigi Restoring Childhood: How to Set Kids Free in the Age of Anxiety ponudi zanimiv miselni eksperiment: predstavljajmo si, da bi odraslega človeka partner ali tesen prijatelj nadzoroval tako, kot danes številni odrasli nadzorujejo otroke – z GPS-sledenjem, preverjanjem vsakega koraka, omejevanjem samostojnega gibanja in stalnim ocenjevanjem. Gray meni, da je takšna stopnja nadzora postala del otroštva v številnih zahodnih družbah.
2. Izguba otroške svobode in avtonomije
Gray opozarja, da imajo otroci vse manj časa, ki bi bil zares prost – torej časa, v katerem bi sami odločali, kaj bodo počeli, s kom se bodo igrali in kako bodo reševali nastale težave. Njihov vsakdan je vse bolj zapolnjen s šolskimi obveznostmi, organiziranimi zunajšolskimi dejavnostmi in dejavnostmi pod vodstvom odraslih.
Sprememba samostojnosti je izrazita. Leta 1971 je imelo v Angliji 86 % osnovnošolskih otrok dovoljenje, da so sami hodili domov iz šole. Leta 1990 jih je bilo 35 %, leta 2010 pa le še 25 %.
Gray opozarja tudi na širjenje pojma »supervisory neglect« oziroma zanemarjanje zaradi nezadostnega nadzora. Službe za zaščito otrok so se od primerov očitne zlorabe in zanemarjanja postopoma razširile tudi na primere, ko starši otroke pustijo same v okoliščinah, ki so lahko povsem običajne in nenevarne.
Osrednji cilj otroštva je postopno osamosvajanje od staršev. Gray meni, da odrasli vse bolj ustvarjajo okolje, v katerem otroci težko pridobivajo resnične izkušnje s tveganjem, samostojnim reševanjem konfliktov in avtonomnim ravnanjem.
3. Pametni telefoni ali širše družbene spremembe?
Vprašanje, koliko k porastu težav z duševnim zdravjem mladih od leta 2010 prispevajo pametni telefoni in koliko širše družbene spremembe, nima enostavnega odgovora.
Podatki kažejo na izrazit porast nekaterih kazalnikov težav z duševnim zdravjem mladih, zlasti od leta 2010. Leta 2025 je skupina raziskovalcev k oceni trditev iz Haidtove knjige The Anxious Generation povabila 120 strokovnjakov z različnih področij. Soglašali so, da se je duševno zdravje mladih poslabšalo in da pametni telefoni lahko motijo spanec. Pri drugih vprašanjih pa so bili precej bolj zadržani: po njihovi oceni sta velikost in smer učinkov močno odvisni od posameznika in okoliščin.
- Jonathan Haidt v knjigi The Anxious Generation pripisuje pametnim telefonom in družbenim omrežjem pomembno vlogo pri preoblikovanju otroštva. Zagovarja omejevanje njihove uporabe ter več možnosti za neposredno, nevirtualno druženje in samostojno raziskovanje.
- Norveška raziskava Sare Abrahamsson je primerjala šole z različno strogimi pravili glede telefonov. Prepovedi so bile povezane z manj medvrstniškega nasilja, boljšimi ocenami in manj obiski zdravstvenih služb zaradi psiholoških težav, koristi pa so bile večje ob strožjih pravilih in izrazitejše pri dekletih, ki telefone uporabljajo več. Stopnja diagnosticiranih duševnih motenj pa se pri dekletih ni spremenila.
- Gray meni, da negativne učinke pametnih telefonov pogosto precenjujemo in da telefoni niso nujno glavni vzrok za krizo. Otroci na spletu pogosto iščejo svobodo, družabnost, raziskovanje in prostor brez nadzora odraslih, ki so jim jih odrasli odvzeli v fizičnem svetu.
4. Kako smo odrasli postopoma omejili prosti čas otrok
Gray navaja večdesetletne strukturne spremembe, ki so postopoma zmanjšale otroško svobodo in možnosti za samostojno igro:
- Televizija je otroke vse bolj zadrževala v notranjih prostorih. Večje hiše in manjše družine so otrokom hkrati omogočile, da so se umaknili v lastne sobe.
- Organiziran šport: spontano igro na dvoriščih so zamenjale institucionalizirane oblike športa, ki jih vodijo odrasli in trenerji.
- Urbanizem: številne stanovanjske soseske so postale manj prijazne za pešce, razvoj okolja pa je vse bolj dajal prednost avtomobilom.
- V osemdesetih letih se je med starši močno povečal strah pred neznanci, kar je prispevalo k strožjemu nadzoru otrok.
- Povečanje šolskega pritiska: med letoma 1950 in 2015 se je povprečno ameriško šolsko leto podaljšalo za približno pet tednov, odmori in čas za kosilo so se skrajšali, šolske zahteve pa so se povečale tudi za najmlajše. Več časa je namenjenega sedenju, standardiziranim testom in domačim nalogam, manj pa prosti igri, umetnosti in glasbi. Gray ugotavlja, da je v nacionalnih raziskavah šolski pritisk glavni vir psihološkega stresa otrok.
Joshua Rothman poudarja, da je kriza duševnega zdravja mladih verjetno večvzročna. Haidt daje večji poudarek digitalnim napravam, Gray pa izgubi fizične svobode, samostojne igre in časa brez nadzora odraslih ter vse večjemu šolskemu pritisku. Kljub razlikam imata precej skupnega. Do leta 2025 sta bila skupaj v upravi neprofitne organizacije Let Grow, ki si prizadeva za večjo samostojnost otrok. Oba poudarjata pomen otrokove samostojnosti, možnosti za neposredno druženje in priložnosti za neodvisno raziskovanje sveta.
Kriza duševnega zdravja mladih je lahko posledica številnih sprememb, ki so se dogajale hkrati. Ker je problem večplasten, bodo potrebne tudi različne rešitve – od premišljene uporabe tehnologije do ustvarjanja več prostora za samostojno igro, gibanje, raziskovanje in odraščanje brez stalnega nadzora odraslih.
Vir:
Rothman, J. (4. september 2026). Have we destroyed childhood? We blame smartphones—but the problem might be us. The New Yorker. https://www.newyorker.com/culture/open-questions/have-we-destroyed-childhood
Magister farmacije, študent psihoterapevtske propedevtike na SFU Ljubljana. 40 let izkušenj v farmacevtski industriji.