Vrstniška podpora v duševnem zdravju ima ključno vlogo v okrevanju

Spodnje besedilo s sliko sem danes poslala pripadnikom skupnosti Mad in the World, s katerimi sem septembra preživela pet čudovitih dni na filmskem festivalu z naslovom »Rethinking mental health« v Lillehammerju na Norveškem.

Pozdravljeni, dragi prijatelji. Rada bi z vami delila svoje trenutno počutje glede našega čudovitega druženja na Norveškem in dogodkov, ki so sledili po njem.

Naših pet skupnih dni na Norveškem je bilo zame iskreno nepozabnih, zgodbe nekaterih od vas, ki sem vas imela priložnost osebno spoznati, sem doživela v globino. Začutila sem bolečino mnogih od vas in moje doživljanje tekom festivala se je stopnjevalo v intenzivnosti. Na poti domov sem Niki rekla, da imam občutek, da sem vsepovsod, in resnično sem se tako počutila – kot da je delček mene potoval na vse konce sveta skupaj z vami, ki ste se razselili nazaj v svoje domače dežele…

Maja letos sem prenehala z jemanjem antipsihotika. Že prej sem nekaj let postopno opuščala dozo, maja pa potem prešla iz 1,5 mg na nulo. Poletni meseci so izgledali zelo obetavno, mislila sem, da sem na konju. Moj želja po bivanju brez psihiatričnih zdravil je prisotna vse od začetka jemanja leta 2013 in nikoli ni usahnila.

Poletje je sicer minilo v znamenju večjih nihanj, sploh če vprašamo mojega moža; imela sem nižji prag tolerance, a je bilo vse obvladljivo. Dnevi na Norveškem pa so bili zares intenzivni in ob prihodu domov je bil moj mož zaskrbljen zame, ker je bil z mano leta 2018, ko sem imela zadnjo epizodo psihoze. Odločila sem se, da grem v psihiatrično bolnico, sama, ker je mož moral poskrbeti za najino 5-letno hčerko.

Tja sem šla z namenom, da zaščitim svojega moža in hčerko, pa tudi zato, da sklenem neke vrste premirje s psihiatrijo. Težko mi je bilo na festivalu poslušati, kako je psihiatrija slaba, kako dela vse narobe… še posebej, ko sem sedela skupaj z že napol upokojenim psihiatrom iz ZDA, ki mi je predstavil svojo kariero, skozi katero se je vse življenje trudil, da bi njegova obravnava ostala etična. Predstavila sem ga Bobu in jima zastavila vprašanje, kaj naj bi potem delali vsi ti psihiatri, če ne to, kar delajo zdaj? In Bob je rekel, vprašajmo njih. Tu se je debata zaključila.

Ob odločitvi za odhod v bolnico sem torej imela v ozadju ti dve ideji – zaščita mojih dragih in premirje. A ideja o premirju je kar kmalu zamrla, ker sem že v reševalnem vozilu (ki sem si ga uredila tako, da rekla, da imam suicidalne misli, ker sem vedela, da me brez tega ne bodo peljali oni, ampak me bo moral peljati mož, ki pa je moral poskrbeti za hčerko) doživela neprimerno obravnavo zdravstvenega tehnika, ki je začel kljub informaciji o moji domnevni suicidalnosti scrollati po telefonu. V sprejemni ambulanti psihiatrične bolnice so ob mojem prihodu ukvarjali s sršenom, ki so ga morali prej ubiti, preden so sprejeli mene. Potem pa je prišla sprejemna psihiatrinja, ki me še pogledala ni, ko je prišla, ko sem se usedla pred njo, pa je začela z vprašanji “po protokolu”.

Njen odnos sem doživela kot zelo nespoštljiv in neoseben in moj začetek bivanja v psihiatrični bolnici se je zaključil tako, da je poklicala sedem ljudi, ki so me prisilno hospitalizirali. Podrobnosti o njihovem ravnanju ne bom podrobno opisovala, ker so zame še vedno preveč boleče, jih pa vsak od vas, ki je kdaj že bil prisilno hospitaliziran, predobro pozna. Si predstavljate, kaj je to zame pomenilo po ogledu filma Recovery Channel na Norveškem, po kriku gospe v kinodvorani, po ogledu njenega obraza, ki je podoživel medicinsko posilstvo iz prizora v filmu?

Prvič v življenju so me privezali s pasovi.

V bolnici sem bila tri dni, moj mož je poskrbel za to, da nisem bila dlje. Sedaj sploh ne morem iti tja, s psihiatrinjo, ki jo zaenkrat še cenim, se slišim po telefonu. Po treh dneh sem mislila, da bom lahko normalno živela naprej, vrnila sem se v službo, opravljala vsakodnevne obveznosti, družinske in službene… in po enem mesecu ugotovila, da tako ne gre. Tako močne stvari, kot so se zgodile na Norveškem in potem v bolnici, bom prej ali slej morala postaviti na svoje mesto. Moram jim najti primerno mesto. Moram poiskati mesto za vse to. In dokler nisem šla v bolniški stalež, sem v okviru svoje službe vzpostavljala pristop Odprti dialog v slovenskem prostoru. Iskala ljudi, ki bi se usposobili na facilitiranje odprtega dialoga, da bi ga izvajali skupaj z mano, ki sem usposabljanje zaključila letos februarja. Kot mnogi os vas veste, sem po poklicu psihologinja.

In ko so me v bolnici pripasali in pustili samo, sem zakričala, če so že kdaj slišali za Odprti dialog.

Pred bolniškim staležem sem poskusila navezati stik z vsemi psihiatričnimi bolnicami v Sloveniji. Z vsemi centri za socialno delo. Z nevladnimi organizacijami, v katerih delajo vrstniški podporni delavci, da bi se kdo od zaposlenih v teh organizacijah udeležil traininga iz open dialogue. Ni mi uspelo najti niti enega človeka, ki bi se udeležil traininga, ki bi mi pomagal začeli uvajati bolj human pristop kot je bil ta, ki ga je bil deležen nekdo v filmu Recovery channel, ki ga je bila deležna kratkolasa gospa, ki je kriknila tekom filma in zdramila celo kinodvorano; ki sem ga bila deležna jaz, ko sem šla sklenit premirje…

Nekaj tednov po filmskem festivalu sva z Niko imeli namen predstaviti filmski festival v Ljubljani, a smo dogodek odpovedali, počutila sem se zelo slabo. Namesto tega smo organizirali neke vrste srečanje odprtega dialoga z mojim možem, Niko, mojo psihoterapevtko in psihiatrom… Ni bilo facilitirano po pravilih, ker nihče od prisotnih (razen mene, ki sem bila v vlogi »person of concern«) ni imel opravljenega traininga za izvajanje pristopa open dialogue… a je bilo vseeno zelo blagodejno.

In potem se je zgodila še smrt trenerja v psihiatrični bolnici v Zagrebu… Nihče od mojih domačih ni zmogel ohraniti svoje pozornosti na tej novici. Prijateljica mi je poslala posnetek, ob ogledu katerega sem se začela tresti in ga nisem mogla gledati do konca.

In ravno danes sem prejela tudi obvestilo iz centra za socialno delo, s katerim smo bili tik pred tem, da eno svojo zaposleno pošiljajo na open dialogue training in da začnemo sodelovati, da so si premislili. Da nimajo sredstev in naj se obrnem drugam.

Sedaj sem na bolniškem staležu, umeščam svoje misli, občutke, izkušnje, spomine… predvsem odlagam, česar ne potrebujem. Zato bom zelo vesela klica vsakega od vas, predvsem med 8 in 14 uro po srednjeevropskem času, ker je ta čas v šoli moja hči in imam takrat čas za prej omenjeno umeščanje in odlaganje. Verjamem, da bi lahko v družbi (pa tudi če samo telefonski) katerega od vas to naredila še bolj zadovoljujoče kot to počnem zdaj. Tako da bom vesela vsakega klica, še bolj pa obiska, če se mogoče kdo od vas mudi blizu Slovenije.

Še enkrat hvala za nepozabno izkušnjo na Norveškem in topel pozdrav iz srca Evrope.

Saša

Naročite

* Zahteva

Intervjuji

Strokovni Prispevki

Publikacije