Zakaj nas je pridnost nekoč varovala, danes pa nas izčrpava?
Pridnost je ena od besed, ki jih v slovenskem prostoru slišimo od malih nog: v šoli, doma, na delovnem mestu. Je razumevanje pridnosti, ki smo ga danes ponotranjili, morda eden od vzrokov za vse pogostejšo izgorelost?
Etnologinja Mateja Habinc v svoji raziskavi pokaže, da pridnost ni bila vedno to, kar je danes. Njen pomen se je tiho, a temeljito spremenil in prav ta sprememba nam pomaga razumeti, zakaj toliko ljudi postane izčrpanih.
Pridnost nekoč: preživetje in morala
Raziskave slovenskih pregovorov kažejo, da je bila pridnost tradicionalno povezana predvsem z delom, vztrajnostjo in koristnostjo, zlasti v kmečkem okolju. Pregovori kot so »Priden za delo, priden za jelo«, »Pridna mladost sturi častito starost« ali »Priden človek ima kruha, glad mori samo lenuha« potrjujejo poudarek na delavnosti in vztrajnosti. Pridnost je bila tesno povezana s fizičnim delom, ključnim za preživetje skupnosti, posebej cenjena pa je bila pri ženskah, saj jim je zagotavljala ugled in varno starost. Lenoba je pomenila revščino in breme za skupnost.
Pridnost je danes lahko pot v izgorelost
V sodobni Sloveniji se je pomen pridnosti preselil iz polja v pisarno in preoblikoval v nekaj globljega. Avtorica analizira osebne izpovedi v Facebook skupini »Burnout, bye bye«, kjer izgoreli opisujejo svojo pot do izčrpanosti. Skupna nit teh pripovedi kaže, da je pridnost pogosto razumljena kot garanje, izpolnjevanje dolžnosti in popolno zanemarjanje sebe.
Mnogi, ki so doživeli izgorelost, poročajo, da so bili vedno pridni. Vendar je bila ta pridnost brez meja, brez počitka in brez prostora za lastne potrebe. Mediji in posamezniki z izkušnjo izgorelosti pridnost pogosto kritizirajo kot:
- zastarel koncept, vezan na industrijski model dela, ki ne ustreza sodobnim zahtevam,
- neustvarjalno delovanje, omejeno na golo izpolnjevanje nalog brez smisla ali inovativnosti,
- vzrok za kronično izčrpanost, bolezni in odtujenost od samega sebe.
Izgorelost je točka preloma: telo in um sporočita »dovolj«, ko posameznik tega ne zmore več izraziti sam.
Skrb zase kot nova vrlina
Avtorica pokaže, da po izgorelosti ne sledi opustitev pridnosti, temveč njena preobrazba. V procesu okrevanja se posamezniki naučijo nove oblike pridnosti.
Nova pridnost postane skrb zase. Vzdrževanje energije, postavljanje meja, osebna rast in čustveno ravnovesje postanejo nova oblika koristnega dela.
V skladu z logiko neoliberalnega kapitalizma, ki poudarja samoodgovornost, samopomoč in osebno učinkovitost, postane skrb zase racionalna naložba:
- kdor skrbi zase, je dolgoročno bolj produktiven,
- kdor postavi meje, se izogne bolniškemu dopustu in pogostim odsotnostim z dela,
- kdor vlaga v osebno rast, ostane koristen za delodajalca in družbo.
Bistvo pridnosti ostaja enako – biti koristen sebi in drugim –, spremenila pa se je njena preobleka. Izgorelost ni beg iz sistema, ampak mehanizem prilagoditve nanj.
Avtorica analizira nekaj ključnih vprašanj za vsakogar, ki se sooča z izgorelostjo:
| Vprašanje | Uvid iz raziskave |
| Zakaj se mi zdi počitek zapravljanje časa? | Ker smo ponotranjili prepričanje, da je vrednost človeka enaka njegovi produktivnosti. |
| Ali je skrb zase sebičnost? | Ne, skrb zase je pogoj za dolgoročno koristnost. |
| Zakaj se po izgorelosti ne morem spočiti in nadaljevati? | Ker se mora preoblikovati celotna vrednostna osnova, ne le urnik. |
| Tiči vzrok v sistemu ali v meni? | Vzrok je v sistemu, ki ponuja novo obliko pridnosti (skrb zase), odgovornost zanjo pa prepušča posamezniku. |
Prispevek nam ponuja dragocen uvid: izgorelost ni osebni neuspeh, temveč strukturna posledica družbe, ki od posameznika zahteva nenehno produktivnost, tudi kadar je ta prikrita kot skrb zase. Razumevanje tega je lahko prvi korak k bolj sočutnemu in uravnoteženemu odnosu do sebe, dela in ideala pridnosti.
V razmislek – kako naprej?
Ne meri svoje vrednosti zgolj skozi delo. Pridnost ni enaka nenehni zaposlenosti, še manj pa izčrpavanju. Počitek ni nagrada za uspešnost, ampak osnovna človekova potreba.
Ko skrbiš zase, naj to ne bo zgolj priprava na nove obveznosti, temveč prostor za resnično regeneracijo, odnose in trenutke brez občutka krivde. Prav tako ne prevzemaj vse odgovornosti nase – izgorelost pogosto ni le osebna težava, temveč tudi posledica okolja, ki poveličuje stalno storilnost.
Prava pridnost ni v tem, da zmoreš vedno več, ampak da znaš postaviti meje, počivati brez slabe vesti in živeti v skladu s svojimi vrednotami in potrebami.
Vir
Habinc, M. (2025). Pridnost v novi preobleki? Izgorelost in (navidezno) odnaučenje pridnosti. Glasnik Slovenskega etnološkega društva / Bulletin of the Slovene Ethnological Society, 65(1), 5–13.
Magister farmacije, študent psihoterapevtske propedevtike na SFU Ljubljana. 40 let izkušenj v farmacevtski industriji.