Masovna streljanja in psihiatrična zdravila

V petkovi prilogi Dnevnika (4.7.2025) je Gašper Stražišar objavil članek o masovnih streljanjih na šolah, ki se zaenkrat še ne dogajajo v naših. Članek sem prebral, ker me je zanimalo, ali bo zadel, obelodanil srž problema. Ni ga.

Sicer se z večino napisanega strinjam, zlasti s trditvijo, da »neoliberalna ideologija, ki posameznika vidi kot s. p., življenje pa kot borzo, razkraja tkivo naše skupnosti«. Seveda šole pri tem niso izvzete. A to ni generator strelskih pohodov. In piše: »ob vsakem strelu, ki ga izstreli otrok ali mladostnik, bi se morala naša družba streti od sramu.«

S tem se je seveda tudi treba strinjati. Naša družba bi se morala streti od sramu na vseh področjih, strelski pohodi so le ekstremen eksces. Streti bi se morala od sramu ob vsakem naftnem madežu na morju, ob vsakem nanodelcu plastike v morju, streti bi se morala od sramu ob tem, da tako slepo verjamemo v znanost, za kar bodo mnogi, premnogi, plačali najvišjo ceno. Mnogi so jo že plačali. In tu smo prišli do srži problema strelskih pohodov.

Koga naj bo sram ob vsakem strelu, ki ga izstreli mladostnik? Starše? Šole? Oboji so žrtve neoliberalne ideologije, ki iz uboge mladine iztisne zadnji atom radosti, s katero bi morala najstniška leta biti prežeta, zlasti pri otrocih, ki se vpišejo na najbolj oblegane fakultete, kot je npr. medicinska. Mnogi prilezejo do tako želene pozicije duševno iznakaženi, ko se jim pri natančnem laboratorijskem delu v prvem letniku medicine (temu sem bil priča 37 let) tresejo roke kot alkoholiku, ki preživlja delirium tremens. Mnogi od njih so na antidepresivih, antipsihotikih. In ko ti reveži skozi trnje prilezejo do svojih ordinacij, te iste zastrupljevalce duševnega zdravja masovno predpisujejo otrokom in mladostnikom. Mnogi se zaradi antipsihotikov poredijo preko vseh meja, mnogi kar zaključijo svoje življenje, saj antidepresivi povečujejo tveganje za samomor.

A to sta le dva stranska (stranska?) pojava. Da bi našteli vse stranske (stranske?) učinke teh učinkovin, je en časopis premajhen. Sram bi nas moralo biti, ker nežne cvetove otroških duš zadušimo s pesticidi, insekticidi, herbicidi. Psihiatrične učinkovine niso nič drugega kot to.

Koga naj bo sram? Prezaposlene in nevedne starše, ki večino prostega časa zrejo v dlan? Gotovo. Naj bo sram zdravnike, ki po kratkem razgovoru v ordinaciji otroku predpiše antidepresiv in mu s tem poreže vsa odstopanja od ubogljivega povprečja ter ga s tem ukalupijo v ubogljivega sledilca neoliberalne ideologije? Kako neki naj jih bo sram, če pa se na medicinski fakulteti že v prvem letniku, iz učbenikov biokemije, seznanijo s popolnoma napačno razlago o vlogi biogenih aminov pri duševnih motnjah?

Industrijska panoga, ki ima dvakrat višjo profitno stopnjo kot jo imata vojaška ali naftna industrija, seveda ustrezno poskrbi za svojo evolucijo k še večji profitni stopnji. Je vodena, indoktrinirana s strani privatne organizacije – Svetovna  zdravstvena organizacija je namreč več kot 80 % financirana s privatnim kapitalom.

Dijaku višjega letnika srednje ekonomske šole bi se ob tem vsi lasje postavili pravokotno na lobanjo, v grozi bi zavpil: »Kaj pa konflikt interesov???« A farmacija zasluži desetine milijard cekinov s prodajo teh popolnoma nekoristnih in škodljivih, ničvrednih preprostih kemikalij. Vse učinke, kot so samomori, umori, spretno skrijejo ali zakamuflirajo z raznimi zvijačami, kot je statistikom poznani Simpsonov paradoks, ko so nedvoumno povečano samomorilnost med jemanjem antidepresivov prikazali kot pomanjšano.

In tu smo prišli do srži problema, ki ga v omenjenem članku ne zasledimo. Ne samo samomori, tudi umori so spremljevalci odjemalcev psihiatričnih učinkovin. Tudi masovni umori na šolah. Na izvrstni spletni strani madinamerica.com (ki je nedavno povila dojenčka z imenom madinslovenia.org) najdemo pod geslom »mass shooting« (masovno streljanje) 312 zadetkov. Iz njih lahko izluščimo, da so skoraj vsa, če ne kar vsa, povezana s psihiatričnimi učinkovinami. Mnoga se zgodijo, tudi ko nekdo prehitro ustavi doziranje tablet (na ti. cold turkey način).

Lahko preberemo, da iskanje motivov, da bi preprečili masovno streljanje (ali pa samomor), da neuporaben odgovor na napačno postavljeno vprašanje[1]. Skoraj vsi storilci množičnega nasilja so imeli kakšen stik s psihiatrijo ali sorodnimi službami za duševno zdravje. Zamisel o tem, da bi psihiatriji dali več moči in denarja za preprečevanje nasilja, je odlična politična tema za pogovor, vendar je katastrofalna za javno zdravje in varnost.

Zdi se, da psihiatrija ni naklonjena prepoznavanju nasilnih pacientov, vendar jim je pripravljena dati zdravila, ki povzročajo nasilje. Kdo je torej kriv za to?

Od staršev in zdravnikov je treba iti višje, k profesorjem na medicinskih fakultetah. Študentje imajo vrednost le, če so pridni, tihi in produktivni, če ne postavljajo vprašanj izven okvirjev dane slike. Pa saj so tudi profesorji prišli do svojih položajev na tak način. Da ne vidijo širše slike. Tega se zdravstvena industrija najbolj boji, da bi zdravniki in profesorji videli širšo sliko. A to se ne bo zgodilo. Že 120 let je minilo, odkar so Rockefellerji prevzeli skrb nad študijem medicine in poskrbeli, da ta ti. alopatska medicina zdravi zgolj simptome in ne odpravlja vzrokov.

To zagotavlja stalen pritok pacientov. To je tudi edini možen način delovanja v neoliberalni ideologiji. Piramida zdravstva je skrbno načrtovana, od vrha do tal je prežeta s to ideologijo, nemogoče jo je zrušiti. A vseeno, nekaj upanja je za to. Stražišar je ta članek napisal, kot da se v zadnjih petih letih ni zgodilo nič posebnega. A v tem obdobju, ki pa še traja in bo trajalo še kakih 10 let, smo, ukalupljeni v to ideologijo, nezmožni širšega pogleda, nezmožni lastnega razmisleka, izvedli in ga še izvajamo največje masovno streljanje otrok v zgodovini človeštva.

Miokarditis, ki se pojavlja pri 1 do 2 % vemo katerega dela populacije, bo 20 – 50 % le teh podelil ne več kot še 10 let življenja. Ne glede na njihovo starost. Recimo da je v Sloveniji 100.000 otrok in mladine bilo »zaščiteno« pred hudo nalezljivo boleznijo, ki je za njih, mimogrede, bila povsem nenevarna, to pomeni 200 – 1000 otrok in mladine ne bo dočakalo 30. leta starosti[2]. Srhljiv podatek, ki pa nikogar ne vznemirja, ker ga nihče (še) ne pozna. Še večjo grozo predstavlja razvoj nevrodegenerativnih bolezni, ki so smrtne, a imajo inkubacijsko dobo 5 do 15 let. Le redki bodo (bomo) razumeli, kaj je privedlo do eksplozije teh bolezni, ki se bo zgodila v bližajočih se letih. To bi moralo zrušiti medicino do temeljev in jo potem bi morali nadaljevati tam, kjer je bila zapuščena pred 120 leti.

Kljub vsemu je ta medicina prinesla tudi veliko dobrega, razčlenila je naše telo tako, da ga skoraj v celoti razumemo, ima odlično urgenco in še marsikaj. A žal jo upravlja logika kapitala in neprofitne, a neverjetno učinkovite metode zdravljenja nimajo nobenih možnosti. Žal je tako tudi z večino alternativnih pristopov k zdravljenju, saj tudi tu delo vodi logika kapitala.

Ta medicina bo potonila, če ne bo, bomo mi vsi, z medicino vred. Na površju bo ostala preprosta, zdrava kmečka pamet.

Ko sem nekoga brez kakršnekoli biomedicinske izobrazbe vprašal, ali se je cepil, me je začudeno pogledal. Ko sem pomembno profesorico, zdravnico, ki dela na pomembnem mestu velikega oddelka bolnišnic v Ljubljani, vprašal, kaj meni o zadnjem cepljenju, mi je skoraj užaljeno odgovorila: »Jaz sem cepila sebe in svoje tri otroke.«

Da ne bi čakali na ta veliki potop medicine, lahko nekaj velikega za naše zdravje naredimo sami. Izdatna fizična aktivnost (tudi mentalna z branjem knjig in ne SMSov), pozornost na to, kaj gre v naše telo, ustvariti pozitiven odnos do bližnjih, je dovolj, da jih od 100 bolnikov pred ordinacijo ostane le še 20.


[1] https://www.madinamerica.com/2022/06/prevent-mass-shootings-stop-relying-myth-motive-start-forensic-ace-investigations/

[2] O tem govori medicinskim disidentom dobro znani mikrobiolog dr. Sucharit Bhakdi, povzema pa podatke do katerih je prišla National US Academy of Science (https://www.facebook.com/watch?v=2423904941321214).

Naročite

* Zahteva

Intervjuji

Strokovni Prispevki

Publikacije