Poseganje v duševno zdravje, njegova korekcija, pravzaprav prilagoditev družbenemu sistemu, je danes v rokah zdravnikov, največkrat splošnih zdravnikov in seveda tudi psihiatrov. Sklepali bi, da je ustrezno izobraževanje bodočih zdravnikov o duševnih, psiholoških težavah prvi korak k ustrezni obravnavi pacienta s strani zdravnika. A že tu se zalomi. Še več, na napačno pot študent krene že na samem začetku izobraževanja na medicinskih fakultetah, v trenutku, ko smo seme prekrili z zemljo in zalili. V prvem letniku študija je eden od osnovnih predkliničnih predmetov biokemija. Tu se študentje prvič srečajo s ti. biogenimi amini: serotonin, ki nastane iz aminokisline triptofan, dopamin, ta nastane iz aminokisline fenilalanin, iz dopamina pa lahko nastane še tretji biogeni amin, noradrenalin. Vsi trije vplivajo na naše razpoloženje, počutje in je zatorej poznavanje njihove biokemije osnova za nadaljnji študij in »spoznavanje mehanizma« psihiatričnih težav. Kje skrenejo, napačno zavijejo?
Če v googlovo okence v brskalniku Brave odtipkamo besede biogenic amines mood dobimo na začetku naslednjo razlago:
»It has been demonstrated mood disorders were closely associated with deviations in biogenic amine metabolites, which are involved in numerous critical physiological processes. The peripheral and central alteration of biogenic amine metabolites in patients may be one of the potential pathogeneses of mood disorders.«
Naj tu poudarim, da ko brskamo po spletu, je pomembno, kateri brskalnik uporabljamo, zlasti pri pojmih, kjer je možnih več interpretacij. Najbolj »mainstreamovska« in usklajena s trenutno družbeno dogmo sta Chrome in Edge, zato za nas najmanj uporabna, precej bolj resnicoljuben (in brez reklam na youtube in drugih posnetkih) je Brave ali pa še bolj resnicoljuben je ruski brskalnik Yandeks (ya.ru). Študentje medicine se seveda ne učijo s spleta, za to imajo učbenike biokemije. Težko je to verjeti, a že tu poskrbijo, da si bodoči zdravnik ustvari napačno sliko o psihiatričnih problemih. Ti učbeniki v samem startu »biologizirajo« duševne težave, jih s tem banalizirajo, govorimo o t.i. biološkem redukcionizmu, a s tem jih tudi naredijo primerne za farmakološko posredovanje. In tu je vsa »skrivnost« psihiatrije: medikamentno korigirati nivoje teh biogenih aminov. To prinaša panogi z daleč najvišjo profitno stopnjo od vseh panog, tudi od vojaške ali naftne industrije, to je zdravstveni industriji, ogromne zaslužke. Ogromne jih naredijo z vedno bolj ohlapnimi definicijami duševnih težav, kjer se lahko posreduje s psihofarmaki. A da ta proces sploh lahko teče po tej strugi, je treba za to poskrbeti že na začetku študija. Kot da bi strugo Soče že v izviru v Trenti speljali proti severu. V pričujočem članku[1] v strokovni reviji Biomedical research &environmental sciences opisujem, kako je v učbenikih napačno predstavljena vloga serotonina kot vzroka za depresijo. Samo za pokušino navajam primer iz članka. V dobro znanem učbeniku Marks: Basic Medical Biochemistry piše:
»Ko so nivoji serotonina visoki, imamo občutek sitosti. Ko je nivo nizek se to izraža v povečanem apetitu, v depresiji ali oboje. Ker so nivoji serotonina povezani z razpoloženjem, so mnogi antidepresivi bili načrtovani tako, da vplivajo na ta nivo…« Celo zgodbo si preberite v izvornem članku. Tu je moteče predvsem to, da nivoja serotonina v možganih ni uspelo in ne bo uspelo nikomur določiti. Teorijo lahko zdrobimo v prah in odpihnemo že s preprostim preizkusom: eni skupini depresivnih ljudi damo SSRI-tip antidepresiva (SSRI: Selective Serotonin Reuptake Inhibitor), ti zvišujejo nivo serotonina v stikih med živčnini celicami (sinapsami), in bi torej morali po uradni teoriji, pravzaprav dogmi, odpravljati depresijo, a glej ga zlomka, če pa drugi skupini depresivnih ljudi damo npr. Tianeptin, ki pa je SSRE tip antidepresiva – kjer je E kratica za Enhancer, torej deluje ravno obratno, znižuje nivo serotonina v sinapsah, bo učinek na počutje enak kot pri skupini, ki je dobila SSRI tip antidepresiva.
Na ta absurd sem prvič naletel ne v znanstveni literaturi, temveč v knjigi Iskanje izgubljenega zdravja Branka Gradišnika. Naj tu omenim še eno preprosto dejstvo, ki bi moralo vsakega razmišljujočega človeka odvrniti od poglabljanja v biološke teorije o depresiji. Testiranje učinkovitosti teh preparatov se izvaja z dvojno-slepimi testi: eni skupini damo placebo, to je tableto brez učinkovine, drugi pa tablete z učinkovino. Ne testiranci ne nadzorniki, ki merijo razne parametre ne vejo, kdo je kaj dobil, ker so podatki skriti. Na ta način so pri testiranju antidepresivov dobili sicer statistično zaznavno razliko med eno in drugo tableto (npr. ko pacienti izpolnijo vprašalnik o počutju – po npr. Hamiltonovi lestvici nato zberejo določeno število točk), a ta razlika je klinično nepomembna. V drugem prispevku bom opisal, kako je kljub temu Andrea Cipriani v The Lancetu trdil, da so antidepresivi boljši od placeba. Če pa kot placebo uporabimo neko snov, ki izzove podobne učinke kot tableta z učinkovino, primer je cimetidin, ki povzroča suha usta kot SSRI-ji, tedaj še ta statistično zaznavna razlika izgine.
Torej, da dojamemo, kako so prišli do prepričanja. da je serotonin povezan z depresijo, pa je treba poznati dolgo zgodovino te teorije, ki se začne z rezerpinom, alkaloidom, ki ovira potovanje serotonina po živčnem končiču do sinapse (inhibira ti. VMAT transporter). Joanna Moncrieff je odlična poznavalka te zgodovine, eden od številnih člankov na to temo je bil objavljen leta 2008 v reviji Social Science & Medicine[2].
Naj tu poudarim še pripetljaj, ki sem ga doživel z objavo svojega članka. Članek sem najprej poslal reviji št. 1 za tako snov, to je med profesorji biokemije cenjena Biochemical and Molecular Biology Education. Objavo so zavrnili, tako da sem ga potem objavil drugje. Pripetljaj je podrobneje opisan na koncu članka.
Povsem druga zgodba pa je na začetku omenjena »prilagoditev družbenemu sistemu«. Razumevanje tega terja poznavanje najširše slike družbenega sistema, v katerem živimo. Na medicinskih fakultetah zelo dobro poskrbijo, da v družbo spuščajo ljudi, ki so zelo dobro prilagojeni družbenemu sistemu. Francoska revolucija pred četrt tisočletja in poseg Rockefellerjev v medicino pred dobrimi sto leti sta pomembni točki v zgodovini, ki sta zagotovili, da medicina danes po zaslugi teh zdravnikov poteka po tej strugi.
[1] https://www.jelsciences.com/articles/jbres1706.pdf
[2] https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0277953608000129
