V zadnjem času sem bila del zanimive razprave o sodelovanju. Tema, ki pogosto sproži burne odzive in razkrije, kako zelo različno razumemo, kaj “sodelovanje” sploh pomeni.
Sogovornik je delil svojo izkušnjo, da je sodelovanje večkrat ponudil, a ni bilo sprejeto tako, kot si je želel. Zato zdaj več sodeluje z ljudmi, ki prepoznavajo vrednost sodelovanja z njim. Imel je prav – za sodelovanje sta res potrebna vsaj dva. A kljub temu sem ob tem začela razmišljati: je mogoče sodelovati tudi z nekom, ki “ne sodeluje”?
Pri tem mi je bila v pomoč teorija izbire (William Glasser), ki med drugim poudarja, da sveta ne zaznavamo takšnega, kot “je”, temveč takšnega, kot “je za nas” – skozi naše potrebe, ideje, želje in pričakovanja. Ko torej rečemo: “Ta oseba ne sodeluje,” v resnici govorimo o tem, koliko se ta oseba v naših očeh vede v skladu z našo idejo sodelovanja.
Ta ideja je zelo konkretna in lahko vključuje pričakovanja kot so: da nas bodo drugi poslušali, upoštevali naše argumente, delili svoje poglede na spoštljiv način, da bodo pripravljeni na kompromise, da bodo priznali naš prispevek, nas vključili v odločanje. Ko se to ne zgodi, hitro razvijemo občutek, da drugi “ne sodelujejo”.
V takih trenutkih se zdi smiselno, da se – namesto da se osredotočamo na vedenje drugih – posvetimo svoji ideji sodelovanja. Kaj zame pomeni sodelovati? Kakšna pričakovanja imam – in do koga? Ali so ta pričakovanja realna? Bi morda lahko razširil_a svojo predstavo o tem, kaj vse je lahko sodelovanje – ne zato, da bi se komu podredil_a, ampak zato, da ohranim občutek notranje svobode in povezanosti s svojimi vrednotami?
Včasih je sodelovanje ravno to: izbira sodelovalne drže, ne glede na to, kako jo drugi trenutno vračajo. S tem ne izgubim integritete – ravno nasprotno. Ohranim nadzor nad svojim vedenjem, občutki, vrednotami. Ne dam vajeti v roke drugim.
Morda je to eden od ključev za kakovostnejše odnose in bolj ustvarjalna okolja: da ne čakamo, da bodo drugi končno začeli sodelovati tako, kot si mi to zamišljamo, temveč da smo pripravljeni raziskovati in širiti svoj pogled na to, kaj sodelovanje lahko je. Še posebej takrat, ko je drugačnost velika. Tam se začne prava moč skupnega prostora.
Psihologinja in psihoterapevtka realitetne terapije, ki ima lastno izkušnjo s psihiatrično obravnavo. Ima 8 let izkušenj s psihološkim delom v zdravstvenem sistemu (center za krepitev zdravja, center za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog in dispanzer za medicino dela), trenutno pa razvija programe za krepitev zdravja v okviru Zavoda SOTETOS Luče, so. p.