…ki je dokaj nazorno prikazan v uvodni besedi v knjigo »Medicina je padla na glavo«[1]
Avgusta leta 2018 se je v Helsinkih odvijal simpozij z naslovom Too much medicine. Predavatelji so bili profesorji medicine, farmacije ter novinarji s področja zdravstva. Nekaj naslovov predavanj:
– Secret scandals: How political influence keeps doctors and surgeons from knowing the truth about the drugs they prescribe and the devices they implant (Tajni škandali: Kako politika drži zdravnike in kirurge stran od poznavanja resnice o zdravilih, ki jih predpisujejo in pripomočkov, ki jih vgrajujejo),
– How to help clinicians avoid being misled (Kako pomagati zdravnikom, da niso zavedeni),
– Allowing disease awareness campaigns to fuel overdiagnosis (Kampanje za ozaveščanje o bolezni kot gorivo, ki poganja prekomerno diagnosticiranje),
– Too much screening means too much medicine (Preveč pregledov pomeni preveč medicinskih intervencij),
– The role of fear in overdiagnosis (Vloga strahu pri prekomernem diagnosticiranju).
To je samo nekaj naslovov.
Na to temo je bilo napisanih tudi ogromno knjig (glej literaturo na koncu prispevka). Ta je prva s tega področja v Sloveniji. Knjiga najprej opiše najširši kontekst, znotraj katerega deluje zdravstvena industrija. Kajti le tako je smiselno se lotiti preučevanja te nenavadne zgodbe. A nenavadna se bo mogoče zdela tistim, ki v znanost še verjamejo, znanost, ki naj bi predstavljala temelje kakršnegakoli medicinskega ali farmacevtskega udejstvovanja.
Ta znanost predstavlja redukcionistični pristop k problemu in gradi njegove znanstvene temelje. Komplementarna empirična metoda to teorijo potem potrdi kot veljavno ali pa jo ovrže. In na prvem mestu so za nastalo zmešnjavo krivi nekateri (nekritični) znanstveniki (na vodilnih položajih), saj mnogo postopkov ne vzdrži niti redukcionističnega pogleda, kot se vidi na primeru v knjigi opisanih antidepresivov. Ti znanstveniki so dopustili, kot pravi DeAngelisova (»Vpliv, ki ga ima dobička željna farmacevtska industrija na kakršenkoli vidik medicine …je tako nesramežljivo odkrit, da bi morali biti gluhi, omejeni in slepi, da tega ne bi opazili. Dopustili smo jim, da so prevzeli nadzor in za to je kriva celotna medicinska skupnost.«), da je farmacevtski kapital pokupil njihova načela in sedaj z njimi neovirano trguje.
Takih znanstvenikov, kakršne si je zamislil Stanley Kubrick, ki v leta 1968 posnetem filmu med zajtrkom zrejo v tablični računalnik ali znanstvenikov, ki so v tistem času, ko še ni bilo interneta, z “rehnšibri” (analogno računalo, ravnilo z drsnikom v sredini, v prvi polovici 70′ so jih začeli izpodrivati žepni kalkulatorji) v rokah izračunali, kako bodo pripeljali človeka na Mesec ali kasneje rešili posadko Apolla 13, je v znanosti vse manj, raje se umaknejo. Taki znanstveniki ne bi dopustili, da na podlagi neponovljivih ali neprepričljivih eksperimentov industrija izdeluje tablete, ki populaciji prinesejo zgolj statistično, in ne klinično zaznavne izboljšave ali včasih celo več škode kot koristi. Kar je razumljivo, saj jih lahko ovrže že redukcionističen, kaj šele empirični pristop.
Vendar industriji te tablete kljub temu navržejo letno na desetine milijard prihodka. Ob takih znanstvenikih ne bi bilo več kot polovica izsledkov s področja biomedicinskih raziskav neponovljivih, kot to opisuje Vinayak K. Prasad v knjigi Ending Medical Reversal (JHU Press, 2015). Taki znanstveniki ne bi dopustili, da rezultatov raziskav, ki ne ustrezajo kapitalu, se ne objavi in se jih enostavno skrije v omaro. Zagnali bi vik in krik. A v to omaro se da pogledati. To omogoča Freedom of Information Act. Irwing Kirsch, ekspert za placebo na Harvardu, je tja pogledal in ugotovil, da psihiatričnih zdravil ni smiselno jemati. Pred tem je vanje verjel. Kajti še tista statistično zaznavna izboljšava, ki jo ta zdravila prinesejo, izgine, ko pogledamo v to omaro, polno neobjavljenih rezultatov.
Zato so Ben Goldacre, British Medical Journal, Cochrane Collaboration, James Lind Initiative, PLOS, Sense about Science in Centre for Evidence-based Medicine ustanovili spletno stran alltrials.net, kjer se posvečajo tem težavam. Podobni strani sta še madinamerica.com ali pa rxisk.org. Danes pogosto ne moremo govoriti o Centre for Evidence-based Medicine (na dokazih temelječa medicina), pač pa o Centre for Evidence-biased Medicine (medicina, ki je pristranska do dokazov). Kajti le ob takih centrih se lahko kaj takega razraste. Večina znanstvenikov v takih centrih je karieristov in večina je tako potopljena v podrobnosti svojega dela, da sploh ne pridejo do sape, da bi zastali in pogledali okoli sebe in tako zaznali gozd, v katerem se nahajajo, in ne zgolj posamezna drevesa.
A pozitivna plat te medalje je ta, da znanost, ki intenzivno raziskuje to področje, kljub vsemu prinese mnogo koristnih informacij, vmesnih rezultatov, tudi če raziskave potekajo v napačno smer.
“Zame je intelektualec nekdo, ki je zvest politični in družbeni skupnosti, vendar ji nenehno ugovarja,” je dejal Jean Paul Sartre.
Enako bi se morali zdravniki, ki nedvomno spadajo v to kategorijo, nenehno spraševati o splošno sprejetih doktrinah in jim ugovarjati, že če zgolj slutijo, da niso optimalne. Kaj lahko zdravnik pri sebi naredi, da vse nepotrebne ali celo škodljive vzor(c)e, ki mu jih predstavljajo utečene doktrine in zdravila, ki mu jih ponujajo farmacevti, preseže ali zavrne ter spozna, da so napačni? Kako naj to doseže, če pa je bil že od vsega začetka – med študijem – obilno natovorjen s podrobnostmi redukcionističnega pristopa k študiju, ko za poglede z drugega zornega kota enostavno ni časa? O tem ozaveščen zdravnik bo premislil, preden bo napisal recept za mentalno težavo. A kakšno oceno bo pa splošni zdravnik ali tudi psihiater imel pri pacientih, ko za svoje težave ne bo dobil recepta za želeno zdravilo?
V najnovejši enciklopediji o psihiatričnih motnjah DSM-V (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders), ni naveden noben biološki znak, ki bi bil značilen za shizofrenijo. Ni naveden niti pri depresiji. Pa vendar pacienti s temi motnjami zapuščajo ordinacije z receptom za zdravila, ki vplivajo na biologijo možganov.
Ne da bi kdorkoli vedel, kaj je s to biologijo sploh narobe.
Odsotnost bolečine, fizične ali duševne, kaj šele trpljenja in obvezen nasmešek je maska, ki prekriva vseh nekaj milijard (2,4 milijarde konec leta 2018) slik lastnikov facebook profilov. Hedonistični imperativ, nujnost, da živimo čim bolj udobno, brez težav in obdani s čim obilnejšo materialno fasado, je tista (quick fix) ideologija, ki nam danes določa življenjski stil. Odsotnost tegob je namreč v interesu kapitala. Tudi zdravstvenega. Tako to gre, bi dejal Kurt Vonnegut.
Ta knjiga ne obravnava družbene klime, ki vodi v panmedikalizacijo in nudenje zdravstvenih storitev za primere, ob katerih smo včasih samo zamahnili z roko. Pojasnjuje nekaj mehanizmov, s katerimi zaprisega dobičku in gospodarski rasti uničuje tudi zdravstvo.
Razumevanje družbenih tokov bi razjasnilo marsikatere probleme današnjega časa, tudi zdravstvene, in če bi ljudje o njih razmišljali in jih razumeli, ta knjiga ne bi bila potrebna. Knjiga govori o mehanizmih, ki npr. neučinkovit antidepresiv ali kak drugi psihofarmak neopaženo pripelje mimo strogih, brezkompromisnih pogledov (?) znanstvenikov zdravnikov, farmacevtov, biokemikov, biologov na tržišče in kako se ga da pod pretvezo korigiranja nikoli dokazanih kemičnih neravnovesij v možganih uspešno prodajati že več desetletij.
Razumevanje teh preprostih in z bazičnim naravoslovnim znanjem nesoglasnih dogajanj zahteva razumevanje psihosocialnega konteksta, v katerem se zdravstvo nahaja. Postopki v medicini in farmaciji namreč vedno pogosteje postanejo razumljivi šele, ko (če) jih postavimo v ta kontekst. O tem je govora v prvem delu. Najprej je opisan vpliv izobrazbe in socialnega statusa na zdravje ljudi. Izobrazba in socialno-ekonomski položaj posameznika določata strugo, po kateri se pretaka reka. Velika razlika v teh parametrih pomeni hiter, razdiralen in neukrotljiv tok reke. Majhne razlike pomenijo umirjen pretok. Velika razlika v izobrazbi in socialno-ekonomskem položaju je generator mnogih težav duševnega razpoloženja kot tudi težav s samim telesom. Posledica je debelost, kajenje, slabo zdravje ustne votline, visoka sladkor ter holesterol v krvi. Vse to odseva naš položaj v družbi. Ne boli nizek položaj, boli razlika. A kmalu bo tudi to verjetno postalo irelevantno. Premožnejši posamezniki si bodo omislili zase in za svoje potomstvo genetske in nanotehnološke rešitve, ki jim bodo bistveno podaljšale življenja in povečale umski domet. Pojavile se bodo biološke kaste, možno je, da se bo ponovila zgodba iz paleolitične Evrope pred 40.000 leti, ko je Homo sapiens po nekaj tisoč letih skupnega bivanja z obličja Zemlje izrinil neandertalce.
In če današnji algoritmi brez težav nadomestijo, ponovijo Chopina, Mozarta, Bacha tako da še glasbeni poznavalci ne ločijo med originalno Bachovo sonato in umetno, ki jo je sestavil računalniški algoritem (David Cope z Experiments in Musical Intelligence), si ni težko predstavljati zdravnike (in farmacevte) v zelo bližnji prihodnosti: to bodo nezmotljivi algoritmi, ki bodo razpolagali z vsem znanjem. Tako razpreda Yuval Harari v knjigi Homo deus – kratka zgodovina prihodnosti. A ključno vprašanje se tu glasi:
Kdo in kako pa bo sestavil te algoritme?
Temeljno biologijo in biokemijo živčnih celic, komunikacijo med njimi in kako z zdravili posežemo v to komunikacijo, bomo raziskali v drugem poglavju. Ta je nekoliko bolj strokoven, vendar le na nekaj mestih, govori pa o mehanizmih nastanka doktrine, ki omogoča tako široko, preširoko, uporabo psihiatričnih zdravil. Poudariti je treba, da na podobne scenarije naletimo tudi pri drugih zdravilih, npr. takih za zniževanje koncentracije holesterola v krvi. Sledi opis postopkov, ki pripeljejo novo zdravilo na police lekarn: o dvojno slepih poskusih testiranj in manevrih, ki jih uporabljajo farmacevtske tovarne, da se zdravilo prikaže v čim lepši luči.
Govora bo seveda tudi o tako vseprisotnem in čudežnem placebo učinku, ki nemogoča dogajanja v organizmu naredi za mogoča. Nato bo govora o zvijačah, s katerimi preslepimo množice. Pred njimi žal niso imuni tudi znanstveniki, ki potem razmišljajo tako, kot hočejo proizvajalci zdravil.
Tretji del knjige prinaša rešitve. Kako omejiti ali prenehati jemati ta zdravila, kar lahko v najslabšem primeru traja tudi leta. Zgodi se lahko, da prejšnje stanje ne bo nikoli povrnjeno, kajti škoda, ki jo nekatera zdravila pustijo za sabo, je pri nekaterih tudi nepopravljiva. Če to ni bilo potrebno, je nedopustno. Govori tudi o univerzitetni psihiatrični kliniki na severu Norveške v kraju Trømso, kjer se pacienti lahko zdravijo brez zdravil ter o Danski, kjer le še psihiatri, splošni zdravniki pa ne več, lahko antidepresive predpisujejo najstnikom. To je upanje v boljšo prihodnost. Podanih je nekaj primerov psihofarmakov, tistih, ki se po podatkih Nacionalnega Inštituta za Javno Zdravje (dostopno na nijz.si) v Sloveniji največ jemljejo. Prikazano je, kako se jih varno, brez prekinitvenih simptomov ali s kolikor se da milimi težavami, znebite in v čim večji meri popravite škodo, ki so jo pustili za sabo. Poiščite zdravnika, ki vam bo pri tem pomagal.
Knjiga je dovolj strokovna, da se med branjem ne bodo dolgočasili niti farmacevti niti zdravniki, sploh pa ne študenti medicine in farmacije in hkrati dovolj poljudna, da jo bodo lahko prebirali tudi tisti, ki nimajo medicinskega znanja, še zlasti pa tisti, ki niso prepričani, da tablete še rabijo in jih želijo prenehati jemati.
Knjige: Navedenih je le nekaj izmed množice knjig in spletnih naslovov, ki odtstirajo pogled na neutemeljene postopke v zdravstvu:
Hans Weiss: Medicina v primežu podkupnin
Simon Sing: Zdravilo ali slepilo
Marcia Angell: Resnica o farmacevtskih podjetjih
Ray Moynihan: Krošnjarji z boleznijo
Bert Ehgartner: Bili ste zdravi, dokler niste šli k zdravniku
Ben Goldacre: Slaba Znanost
Ben Goldacre: Bad Pharma
Ben Goldacre: Do statins work?
Tomas Szasz: Kraja človeka
David Healey: Pharmageddon
David Healey: Psychiatric Drugs Explained
David Healey: The Antidepressant Era
David Healey: Let Them Eat Prozac: The Unhealthy Relationship Between the Pharmaceutical Industry and Depression (Medicine, Culture, and History)
Terry Lynch: Depression delusion
Vinay Prasad: Ending medical reversal
Irwing Kirsch: The Emperor’s New Drugs: Exploding the Antidepressant Myth
Robert Whitaker: Anatomy of an Epidemic: Magic Bullets, Psychiatric Drugs, and the Astonishing Rise of Mental Illness in America
Robert Whitaker: Psychiatry Under the Influence: Institutional Corruption, Social Injury, and Prescriptions for Reform ter Pogubnost Kemopsihiatrije
Robert Whitaker: Mad in America: Bad Science, Bad Medicine, and the Enduring Mistreatment of the Mentally Ill
Peter Gotzsche: Smrtonosna medicina ter Smrtonosna psihiatrija
Charney & Nestler’s Neurobiology of Mental Illness, 5th edition, Oxford 2018
The Emperor’s New Drugs: Exploding the Antidepressant Myth
[1] Makovec Tomaž, Medicina je padla na glavo, Založba Buča, 2019
