{"id":58,"date":"2024-12-29T13:37:56","date_gmt":"2024-12-29T13:37:56","guid":{"rendered":"https:\/\/madinslovenia.org\/?p=58"},"modified":"2025-03-10T02:19:53","modified_gmt":"2025-03-10T02:19:53","slug":"je-napocil-cas-za-ustanovitev-ambulant-za-odvajanje-od-psihiatricnih-zdravil","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/madinslovenia.org\/?p=58","title":{"rendered":"Je napo\u010dil \u010das za ustanovitev ambulant za opu\u0161\u010danje psihiatri\u010dnih zdravil?"},"content":{"rendered":"\n

Dobrih 40 let je minilo, odkar sem se z velikim entuziazmom podal na karierno pot psihiatrije in psihoterapije in nikakor si nisem predstavljal, da bom na to\u010dki, na kateri sem danes, tako globoko razo\u010daran nad tistim delom na\u0161ega zdravstvenega sistema, ki se ukvarja z du\u0161evnim zdravjem. V tem delu sistema sodelujejo razli\u010dne strokovnjakinje (namerno tu uporabljam \u017eenski spol, ne samo zato, ker si danes prizadevamo za korektni govor, ki je ob\u010dutljiv za spole, temve\u010d predvsem iz pragmati\u010dnega razloga, saj so to poklici, v katerih prevladujejo \u017eenske), zato je dobro, da na\u0161tejemo \u010dlanice tega raznolikega tima \u00bbzdravstvenih delavk\u00ab in \u00bbzdravstvenih sodelavk\u00ab, kot se uradno imenujejo: psihiatrinje, pedopsihiatrinje, psihologinje in klini\u010dne psihologinje, medicinske sestre, socialne delavke, delovne terapevtke, specialne pedagoginje in logopedinje. <\/a><\/p>\n\n\n\n

Naj torej poudarim, da nisem razo\u010daran nad vsemi na\u0161tetimi strokovnjakinjami in vsemi, ki podpirajo njihovo delovanje v okviru t.i. \u00bbskupnih slu\u017eb\u00ab. V 40 letih svojega dela na podro\u010dju du\u0161evnega zdravja sem namre\u010d spoznal na stotine zaposlenih v zdravstvenem sistemu, do katerih \u010dutim globoko spo\u0161tovanje. Seveda sem naletel tudi na take, za katere bi bilo bolje, da bi se ukvarjali s \u010dim drugim, vendar to razumem kot del obi\u010dajne statistike, o kateri smo se u\u010dili \u017ee v osnovni \u0161oli. Obstaja pa\u010d tisti rep Gaussove krivulje na levi. A ve\u010dina, s katerimi sem sodeloval, je bila (najmanj) obi\u010dajno zavzetih in odgovornih.<\/p>\n\n\n\n

Poleg spo\u0161tovanja pa se mi po 40 letih, ko se mi je postopoma raz\u0161iril pogled na celotni zdravstveni sistem in njegovo kompleksnost, vzbuja \u0161e eno prijetno \u010dustvo \u2013 \u010dudenje in ob\u010dudovanje. Podobno kot se \u010dudim kompleksnosti mravlji\u0161\u010da v gozdu, ko opazujem neverjetno koordiniranost v gibanju tiso\u010derih mravelj in ko opazujem vpetost tega mravlji\u0161\u010da v celotno organizacijo gozda. Kak\u0161no kompleksnost in kako visoko stopnjo koordiniranosti smo ljudje razvili na vseh podro\u010djih na\u0161ega delovanja, ne samo na podro\u010dju zdravstva.<\/p>\n\n\n\n

Nad \u010dem sem torej globoko razo\u010daran in celo globoko prizadet, da me ve\u010dkrat prav boli? Razo\u010daran sem nad klju\u010dnimi predpostavkami, ki poganjajo celotni zdravstveni sistem in ki so vpete v gibanje celotnega mravlji\u0161\u010da, torej v marljivo delovanje vseh na\u0161tetih strokovnjakinj in podpornic iz skupnih slu\u017eb. Za te predpostavke se je med kritiki delovanja zdravstvenega sistema na podro\u010dju varovanja du\u0161evnega zdravja, ki ni tipi\u010den le za Slovenijo, temve\u010d se je \u017eal globaliziral, udoma\u010dil pojem \u00bbbiomedicinski model\u00ab. Globoko prizadet pa sem vedno znova, ko se v svoji praksi iz tedna v teden sre\u010dujem s konkretnimi primeri \u0161kodljivih posledic tega modela. Najbolj se me dotaknejo zgodbe otrok in mladostnikov, ki jih kot dru\u017eba dobesedno \u017ertvujemo na oltarju sicer dobrnonamernega prepri\u010danja v biomedicinski model s tem, ko njihove stiske na tej osnovi s pomo\u010djo diagnostike patologiziramo in nato \u00bbzdravimo\u00ab predvsem ali celo izklju\u010dno s psihofarmaki.<\/p>\n\n\n\n

Poglejmo si tipi\u010den primer iz moje prakse, ki se je za\u010del s telefonskim klicem zaskrbljene matere. Njeno 12-letno h\u010di Tamaro so sprejeli na psihiatri\u010dno enoto za otroke in mladostnike po poskusu samomora z rezanjem \u017eil. Pred tem je bila okoli leto dni v ambulantni obravnavi pri pedopsihiatrinji, ker se je pogosto rezala z britvico, in trikrat hospitalizirana na pedopsihiatriji zaradi samopo\u0161kodovanja in samomorilnosti (enkrat je posku\u0161ala samomor z zau\u017eitjem ve\u010dje doze antipsihotika, ki ga je druga\u010de redno jemala). Takoj po prvem stiku z dekletom in na podlagi klini\u010dno psiholo\u0161kega pregleda so v uradnem izvidu opisali naslednje simptome depresivnosti in anksioznosti (navajam dobesedno): potrto in slab\u0161e razgibano razpolo\u017eenje, tiho govorjenje, uprtost pogleda ve\u010dinoma navzdol, ob\u010dutke krivde in manjvrednosti, brezvoljnost, neu\u010dinkovitost, nezainteresiranost, stalno utrujenost, motnje spanja z no\u010dnimi morami (pono\u010di se je v\u010dasih prebujala, kot bi jo stresla elektrika), glavobole, bole\u010dine v trebuhu, motnje koncentracije in pozornosti (odtavanje misli), impulzivnost z ob\u010dasno dezorganiziranostjo, razdra\u017eljivost, pove\u010dano in nakopi\u010deno notranjo napetost, zni\u017eano frustracijsko toleranco, pretirano fokusiranost nase in s tem povezano slab\u0161o ob\u010dutljivost za potrebe drugih, pretirano osredoto\u010danje na lastne negativne vidike, rigidno spoprijemanje s stresom, \u0161ibkej\u0161e kapacitete in manj ustrezne strategije za obvladovanje stresa in impulzivnosti, potla\u010deno \u010dustvovanje, zni\u017eano samoza\u0161\u010ditno vedenje, pretirano izpostavljanje rizi\u010dnim situacijam, pesimizem, prevelike \u017eelje po dose\u017eku s posledi\u010dno konstantno frustriranostjo, dezorganizirano, nekonsistentno in nelogi\u010dno mi\u0161ljenje z ustvarjanjem napa\u010dnih zaklju\u010dkov, preplavljenost z notranjimi bole\u010dimi vsebinami, samomorilne misli z visoko samomorilno ogro\u017eenostjo, slabo samopodobo, nezadovoljstvo glede telesnega videza, nizko samospo\u0161tovanje, sovra\u017enost do sebe, grizenje nohtov, pretirano praskanje po ko\u017ei in pretirano rabo digitalnih zaslonov. Pri oceni kognitivnega funkcioniranja so opisali izrazito neharmoni\u010den profil njenih dose\u017ekov na preizkusu sposobnosti in povpre\u010dno, vendar zelo nihajo\u010do mentalno u\u010dinkovitost, povpre\u010dni besednjak, povpre\u010dne sposobnosti abstraktnega mi\u0161ljenja in nizko prakti\u010dno informiranost. Psihologinji se je zdelo, da naloge re\u0161uje prehitro, impulzivno, zaradi \u010desar je mestoma prehitro odgovarjala, ne da bi dobro razmislila, se premalo poglobila in zato delala napake. Od dobrih lastnosti je psihologinja opisala le dve stvari: da so testi pokazali kot mo\u010dno podro\u010dje Tamarino splo\u0161no razgledanost in sposobnost zaznavnega presojanja (v kar je vklju\u010deno nebesedno sklepanje, vidno motori\u010dne in vidno prostorske sposobnosti) in da je deklica sama o sebi povedala, da je dobra poslu\u0161alka, pozorna do drugih, se hitro u\u010di, je prijazna, zelo sposobna in prilagodljiva.<\/p>\n\n\n\n

Tak\u0161no razmerje med izrazi z negativno konotacijo in tistimi s pozitivnim prizvokom je v izvidih slovenskih klini\u010dnih psihologov tipi\u010dno, kar odra\u017ea njihovo usmerjenost v patologijo in patologiziranje, kar je ena glavnih zna\u010dilnosti medicinskega modela. Tak\u0161na diagnostika naj bi bila namre\u010d edina strokovno utemeljena osnova za nadaljnjo u\u010dinkovito obravnavo, poudarjajo vedno znova tudi v medijih. Da enkratni obisk neznane osebe, v tem primeru psihologinje, ki je poleg tega odli\u010dno usposobljena, da zna v skopo odmerjeni uri s kupom vpra\u0161anj potegniti iz pacientke na plano \u010dim ve\u010d vsega, kar predstavlja njene te\u017eave, probleme, motnje, bolezni, pomanjkljivosti, stiske in primanjkljaje, pomembno prispeva k ve\u010dji anksioznosti in napetosti pacientke, \u0161e posebno \u010de gre za mladostnico s \u0161e krhkim ob\u010dutkom lastne vrednosti, ni upo\u0161tevano. Prav tako nikogar od zagovornikov tak\u0161nega na\u010dina diagnosticiranja ne zanima, kako demoralizirajo\u010d in zastra\u0161ujo\u010d u\u010dinek ima tak\u0161en izvid na star\u0161e in njihove otroke, ko ga dobijo v roke.<\/p>\n\n\n\n

Na osnovi klini\u010dnega vtisa in psiholo\u0161kega testiranja so Tamari postavili diagnozo ‘Huda depresivna epizoda’ in ji predpisali antidepresiv. Z njim je nadaljevala kljub stranskim u\u010dinkom (slabost pri hranjenju in moten spanec), ki pa jih je pedopsihiatrinja ocenila kot obi\u010dajne, bla\u017eje in prehodne ter kmalu nato dodala \u0161e antipsihotik. O primeru so po drugi hospitalizaciji pedopsihiatrinje v imenu bolnice obvestile tudi pristojni center za socialno delo, ker star\u0161i po njihovi oceni niso dovolj dobro sodelovali. Mati mi je poto\u017eila, da je dejansko postala vse bolj kriti\u010dna do na\u010dina obravnave, ki ni prineslo izbolj\u0161anja, temeljilo pa je predvsem na zdravilih, kratkih individualnih pogovorih h\u010derke s pedopsihiatrinjo in enkratnem polurnem sre\u010danju psihiatrinje z njo in mo\u017eem. Materi in tudi o\u010detu pa je \u0161lo \u010dez vse meje, da so h\u010derko v bolnici za\u010deli intenzivno nagovarjati, da bi od\u0161la v stanovanjsko skupnost. Temu na\u010drtu psihiatri\u010dnega oddelka je ubogljivo sledila tudi socialna delavka s Centra za socialno delo, ki se je podvizala, da bi \u010dimprej na\u0161la prosto mesto za direktno premestitev iz bolnice v stanovanjsko skupnost. Star\u0161a sta se po\u010dutila potisnjena v kot in sta se po\u010dutila obto\u017eena kot glavna krivca za h\u010derkine te\u017eave. \u00bbNjihov na\u010din obravnave je pa super! O svojem dele\u017eu, da s h\u010derko ne gre na bolje, se pa ni\u010d ne spra\u0161ujejo!\u00ab je ogor\u010deno pribila mati.<\/p>\n\n\n\n

Z materjo sem v pogovoru, ki je trajal kar uro in pol, takoj vzpostavil dober stik. Ni mi bilo te\u017eko razumeti njenega ogor\u010denja in njenega odlo\u010dnega nasprotovanja namestitvi v stanovanjsko skupino. \u00bbTamara ima svoj dom in z mo\u017eem sva pripravljena narediti vse, kar je v najinih mo\u010deh, da pridemo iz te krize. Vendar kako naj pomagava, \u010de pa nas do zdaj psihiatrinje in socialne delavke v obravnavo niso vklju\u010dile \u2026\u00ab je dodala, medtem ko se ji je lomil glas od \u017ealosti. Intuicija mi je govorila, da bi lahko sodelovanje z njo potekalo dobro in da se je vredno takoj odzvati in ponuditi obravnavo v okviru Psihoterapevtske ambulante SFU Ljubljana, kjer delam kot psihiater in psihoterapevt. Mati se je s tem strinjala. \u010cim sva zaklju\u010dila, sem glede na nujnost situacije vzpostavil stik s psihiatri\u010dno bolnico in centrom za socialno delo. Tako le\u010de\u010da psihiatrinja kot socialna delavka sta bili v pogovoru prijetni in zelo hitro naklonjeni mojemu predlogu, naj mi dajo \u0161est mesecev \u010dasa za kombinirano psihiatri\u010dno in psihoterapevtsko obravnavo. Prosil sem, naj v tem \u010dasu po\u010dakajo z urejanjem namestitve v stanovanjsko skupnost, in obljubil, da v kolikor na\u0161a pomo\u010d ne bo obrodila sadov, bomo obravnavo spet prepustili njim.<\/p>\n\n\n\n

Obravnava se je nadaljevala po \u00bbbiopsihosocialnem modelu\u00ab, ki je v na\u0161i ambulanti obi\u010dajen in predstavlja alternativo biomedicinskemu modelu. Takoj po odpustu iz bolnice je Tamara za\u010dela hoditi na redna tedenska enourna sre\u010danja s specializantko psihoterapije, ki je delala pod mojo supervizijo. V kak\u0161nem tednu sta bili potrebni tudi dve sre\u010danji ali \u0161e kak\u0161no ve\u010d, ko je Tamara do\u017eivljala krize. Na psihoterapevtko se je lahko obra\u010dala tudi po telefonu ali mejlih. Najmanj enkrat mese\u010dno smo imeli dru\u017einska terapevtska sre\u010danja, kamor se je poleg star\u0161ev vklju\u010dil tudi \u0161tiri leta starej\u0161i brat. Dodatno so po potrebi potekala tudi sre\u010danja samo s star\u0161i. Sam sem prevzel psihiatri\u010dno vodenje in kaj hitro so bili tako Tamara kot star\u0161i za to, da postopno ukinemo antipsihotik in antidepresiv, tako da je ostala samo na podpori z naravnimi prehranskimi dopolnili. <\/a><\/p>\n\n\n\n

Na rednih supervizijskih sre\u010danjih s terapevtko se je pokazalo, da sta s Tamaro vzpostavili varen in zaupen odnos. Deklica je sama izrazila, da do\u017eivlja terapevtko kot zaveznico in podpornico ter kot nekoga, ki verjame vanjo in v njeno sposobnost napredovanja in premagovanja izzivov. \u010ce je na za\u010detku pristala na terapevtske pogovore bolj zaradi trdne odlo\u010denosti star\u0161ev, je po treh mesecih izjavila, da si jih \u017eeli sama. Pri tem je bilo zanjo bistveno, da terapevtka poleg dela na ‘problemih’ daje dovolj prostora tudi temam, ki so zanjo pomembne v dolo\u010denem trenutku (odnosi, \u0161ola, njene aktivnosti ipd.). Terapevtka je v Tamari prepoznala veliko virov, od inteligentnosti in splo\u0161ne razgledanosti, humorja, kreativnosti, komunikativnosti, radovednosti in vztrajnosti do \u0161iroke socialne mre\u017ee. Rada je imela red in je bila organizirana, obenem pa se z veseljem predajala ob\u010dasnim “obsesijam”, kot jih je sama poimenovala, to je zabavnim kratkotrajnim aktivnostim, kot so zbiranje mazil za ustnice, \u0161tetje ma\u010dk, kuhanje juh, peka tort, skakanje po trampolinu, likanje, badminton ipd.<\/p>\n\n\n\n

Glede samopo\u0161kodovanja sta izhajali s pozitivnega vidika, da je to na\u010din nadzora nad neprijetnimi ob\u010dutki tesnobe in da bo samo izzvenelo, ko bo na\u0161la bolj\u0161e na\u010dine. Povedala je, da se je rezanja nau\u010dila od so\u0161olke in je sprva to po\u010dela iz radovednosti. Ko je ugotovila, da ji zmanj\u0161a mu\u010dno tesnobo, je s tem nadaljevala. Kak\u0161nega drugega posebnega razloga za rezanje se ni spomnila. Mati pa je povedala, da je v tistem \u010dasu nanjo pomembno vplival o\u010detov konflikt z njegovim o\u010detom, zaradi katerega se je dedek, na katerega je bila Tamara navezana, odselil iz hi\u0161e, kjer so prej \u017eiveli skupaj. \u010ceprav Tamara navzven ni kazala, da bi jo to prizadelo, pa je bila mama prepri\u010dana, da je to dogajanje vseeno mo\u010dno vplivalo nanjo. Materi se je zdelo pomembno tudi to, da se je rezanje za\u010delo v \u010dasu omejevalnih ukrepov zaradi covida, ko se je Tamara eno celo leto \u0161olala na daljavo. Postopno je izgubila motivacijo za \u0161olo, v kateri je bila prej odli\u010dna u\u010denka. U\u010dni uspeh je padel, prej je ve\u010dinoma imela petice, potem pa je dobivala trojke in \u0161tirice. Ker je dru\u017eabna, so ji manjkali stiki s prijatelji, pogre\u0161ala pa je tudi hobije (jahanje, ples, obiskovanje glasbene \u0161ole). Vse ve\u010d \u010dasa je pre\u017eivela na telefonu in na dru\u017eabnih omre\u017ejih, okoli 4 ure na dan, \u010dez vikend pa tudi okoli 6 ur. Po povratku v \u0161olo je bila precej na bolni\u0161ki in ji je \u0161ola postala stresna.<\/p>\n\n\n\n

Za obvladovanje ob\u010dutkov tesnobe sta s terapevtko vadili tudi razne relaksacijske in \u010duje\u010dnostne tehnike, tako da se je njena sposobnost \u010dustvene regulacije izbolj\u0161evala. Njene \u00bbstiske\u00ab, kot jim je rekla, so bile velikokrat vezane na \u0161olo (\u00bbko je preve\u010d dela, vsega na kupu\u00ab), vzporedno pa je pripovedovala o napetostih doma, predvsem o napetostih med star\u0161i (v procesu na\u0161e obravnave se je mama z otrokoma odselila od o\u010deta, o \u010demer je \u017ee dolgo razmi\u0161ljala in kon\u010dno izpeljala, kar pa ni imelo slabega vpliva na na\u0161e sodelovanje, saj je o\u010de ostajal visoko motiviran in konstruktiven; na splo\u0161no je bil njegov odnos do obeh otrok skrben). Kot pomemben se je pokazal vpliv \u00bbtekmovanja\u00ab z vrstnicami, saj je po dru\u017eabnih omre\u017ejih spremljala oz. bila v stiku z drugimi mladostnicami, ki so se ravno tako samopo\u0161kodovale. To primerjanje je nato s\u010dasoma opustila, saj se ji je zazdelo \u00bbbrez veze\u00ab. Njen zadr\u017eek pred prenehanjem je bil, da bi morala sama prevzeti odgovornost. Pomagalo pa je, da ji je postalo mar, prej ji je bilo namre\u010d vseeno. Hkrati je dobivala mo\u010d iz tega, da se ji je ob\u010dasno uspelo zadr\u017eati, da bi se samopo\u0161kodovala, in da se je stanje doma po odselitvi stabiliziralo, da je postalo \u00bbmirno in prijetno\u00ab, kot se je sama izrazila.<\/p>\n\n\n\n

Obravnavo smo zaklju\u010dili po dobrih dveh letih, po 42 individualnih in okoli 10 dru\u017einskih terapevtskih sre\u010danjih. Nekaj mesecev po zaklju\u010dku sta se s terapevtko sre\u010dali za evalvacijo. Povedala je, da ji gre super. Veselila se je skupnih po\u010ditnic s star\u0161i in njena zaljubljenost, ki se je vnela \u017ee v \u010dasu zaklju\u010devanja obravnave, je bila \u0161e vedno v polnem razcvetu. S fantom se je dobro razumela in kazalo je, da je imela sre\u010do pri izboru, saj je od njega prejemala podporo, razumevanje, pomo\u010d in prijateljstvo, tako da se je po\u010dutila sprejeta taka kot je. Pa \u0161e zabavala sta se in se pogosto smejala, se je pohvalila. V \u0161oli je kdaj zanihala pri njej manj ljubih predmetih, sicer pa je bila s svojim \u0161olskim uspehom zadovoljna. Do zahtevnega odnosa med star\u0161ema je izrazila precej razumevanja, hkrati pa jima je postavila bolj jasne meje. To je podprla s primerom, ko je o\u010detu jasno izrazila, zakaj so se ji zdele nekatere teme, ki jih je naslavljal, neprimerne zanjo kot njegovo h\u010derko, temve\u010d so bila njegova odgovornost.<\/p>\n\n\n\n

V na\u0161i SFU ambulanti trenutno samopla\u010dni\u0161ko obravnavamo okoli 650 primerov, od teh je 20% otrok in mladostnikov. Tedensko se na nas obra\u010dajo star\u0161i, ki z biomedicinskim na\u010dinom obravnave njihovih otrok niso zadovoljni ali pa ga zaradi dolgih \u010dakalnih dob niti ne do\u010dakajo. Njihove prito\u017ebe so vedno znova enake, da namre\u010d njihovi otroci in oni sami niso uspeli razviti zaupnega in sodelovalnega odnosa z zgoraj na\u0161tetimi zdravstvenimi delavkami in sodelavkami ter po dolo\u010denem \u010dasu ne vidijo smisla niti v diagnozah niti v zdravilih, ki se izka\u017eejo bolj kot ‘bolnila’, da torej te\u017eave \u0161e pove\u010dujejo. Zato je eden prvih korakov v na\u0161i obravnavi, da jim pomagamo s postopnim odvajanjem od zdravil.<\/p>\n\n\n\n

In morda je tudi za na\u0161 javni zdravstveni sistem napo\u010dil \u010das za odprtje ambulant(e) za odvajanje od psihiatri\u010dnih zdravil, da bi lahko do teh storitev pri\u0161li tudi tisti, ki si jih ne morejo pla\u010dati sami? Gotovo da se \u0161tevilni in se \u0161e bodo \u0161tevilni star\u0161i in otroci odlo\u010dali za medicinski model, saj zahteva manj napora, vendar ali ne bi bilo bolje, da je ponudba \u0161iroka? \u010ce lahko v hipermarketih izbiramo med sto vrstami jogurta, bi tudi v zdravstvu pri\u0161la prav mo\u017enost izbire med biomedicinskim in biopsihosocialnim na\u010dinom obravnave (glej razlike v tabeli).<\/p>\n\n\n\n

Tabela: Razlike med biomedicinskim in biopsihosocialnim pristopom:<\/p>\n\n\n\n

BIOMEDICINSKI PRISTOP<\/strong><\/td>BIOPSIHOSOCIALNI PRISTOP<\/strong><\/td><\/tr>
Patologizacija in medikalizacija <\/strong>du\u0161evnih te\u017eav in motenj, zdravljenje ne vklju\u010duje psihosocialne dimenzije \u010dloveka<\/strong><\/td>Glavni akter zdravljenja je pacient, zato se v obravnavo vklju\u010duje njegovo socialno okolje (predvsem dru\u017eino)<\/strong><\/td><\/tr>
Za za\u010detek obravnave je nujna medicinska diagnoza (npr. \u201cdepresija\u201d, \u201ctesnobnostne motnje\u201d, \u201cosebnostne motnje\u201d, \u201cpsihoza\u201d, \u201cADHD\u201d idr.). Diagnostika usmerjena v patologijo, deficite, te\u017eave, probleme, pomanjkljivosti in motenosti je klju\u010dna za uspe\u0161no zdravljenje.<\/td>Medicinske diagnoze niso v pomo\u010d, so celo \u0161kodljive, potrebna je celostna ocena pacienta v njegovem socialnem okolju (dru\u017eina, skupnost). Pri tem je izjemno pomembna ocena njegovih virov (biolo\u0161kih, psiholo\u0161kih in socialnih), sposobnosti s ciljem opolnomo\u010denja pacienta in njegovih bli\u017enjih. Diagnosti\u010dna ocena mora biti uravnote\u017eena: poleg ocene problemov mora zajeti vse, kar je v pacientu in njegovem \u017eivljenju dobro in zdravo. Vzbujati mu mora (za)upanje in vero v izbolj\u0161anje\/ozdravitev.<\/td><\/tr>
Vzrok je v telesu (v mo\u017eganih, v biokemi\u010dnem neravnovesju), psihiatri\u010dna zdravila vzpostavljajo biokemi\u010dno ravnovesje in so zato specifi\u010dna oblika zdravljenja.<\/td>Ve\u010dvzro\u010dnost du\u0161evnih motenj, gre za preplet biolo\u0161kih, psiholo\u0161kih in socialnih dejavnikov. Hipoteza o biokemi\u010dnem ravnovesju v mo\u017eganih ni bila nikoli znanstveno potrjena.<\/td><\/tr>
Specifi\u010dna diagnoza omogo\u010da specifi\u010dno zdravljenje z zdravili. Za dober odnos s pacientom tudi ni \u010dasa, najbolj va\u017eno je, da se ga prepri\u010da v diagnozo, ki mu je bila postavljena, in da redno jemlje zdravila po navodilih zdravnika.<\/td>Psihiatri\u010dna zdravila lahko bla\u017eijo simptome, a ne zdravijo vzrokov du\u0161evnih te\u017eav, v po\u0161tev pridejo predvsem pri akutnih stanjih za kraj\u0161i \u010das. Klju\u010dna je motivacija pacienta, da aktivira vse vire ter sam vlaga napor za delo na terapevtski spremembi. Za zdravljenje so klju\u010dni kontekstualni dejavniki: med njimi izstopa zaupen terapevtski odnos, v katerem se pacient po\u010duti varen, razumljen in so\u010duten.<\/td><\/tr>
Terapevt je tisti, ki ve, kaj je s \u010dlovekom narobe in kaj je potrebno za zdravljenje. Pacientova ocena je subjektivna, nezanesljiva, nestrokovna. Terapevt se mora zana\u0161ati predvsem na objektivne izvide telesnih in du\u0161evnih parametrov (npr. laboratorijske preiskave, slikanja mo\u017eganov, klini\u010dno psiholo\u0161ki izvidi).<\/td>Tisti, ki edini lahko najde in zmore najti re\u0161itev, je pacient in njegovo socialno okolje, terapevt mu pri tem lahko samo pomaga, tako da njega in njegovo \u017eivljenjsko situacijo \u010dim bolj celostno spozna, razume in se so\u010dutno v\u017eivi. Pacienta stalno spra\u0161uje o njegovem razumevanju te\u017eav, virov, terapevtskega procesa, odnosa s terapevtom, o mo\u017enih re\u0161itvah in napredku ter terapevtski proces usmerja na podlagi pacientovih povratnih informacij.<\/td><\/tr>
Terapevtove osebnostne zna\u010dilnosti niso pomembne za zdravljenje. Zdravnik naj bo \u010dim bolj nevtralen, objektiven, \u010dustveno distanciran. Pri oceni terapevtskega procesa se mora zana\u0161ati predvsem na svojo strokovno oceno. <\/td>Terapevtove zna\u010dilnosti so eden klju\u010dnih dejavnikov za uspe\u0161no obravnavo. Z raziskavami je potrjeno, da imajo najbolj\u0161e uspehe terapevti, ki so topli, prijazni, sprejemajo\u010di, vztrajni, empati\u010dni, pozitivni, prilagodljivi, besedno spretni, razumevajo\u010di, reflektirajo\u010di, spodbujajo\u010di, pro\u017eni, avtenti\u010dni, prepri\u010dljivi, radovedni, u\u010dljivi in skromni.<\/td><\/tr>
Pacienta se obravnava kot lo\u010denega od njegovega socialnega konteksta.<\/td>Enota obravnave ni pacient, temve\u010d posameznik in socialno okolje (dru\u017eina, slu\u017ebeno okolje, prijateljske mre\u017ee)<\/td><\/tr>
Dualizem telesa in uma, psiho se lahko obravnava lo\u010deno od telesa in obratno.<\/td>Telo in um sta nelo\u010dljivo povezana, holizem, celostni pristop.<\/td><\/tr>
Zdravje je odsotnost bolezni. Cilj zdravljenja je zmanj\u0161anje, bla\u017eitev ali odprava simptomov.<\/td>Zdravje je heterostatski, pro\u017een proces nenehnega prilagajanja, proces ustvarjanja in spreminjanja stanj reda na biopsihosocialnih dimenzijah. Cilj zdravljenja je predvsem ve\u010dja kvaliteta \u017eivljenja in kolikor le mogo\u010de tudi izbolj\u0161anje neprijetnih simptomov.<\/td><\/tr><\/tbody><\/table><\/figure>\n\n\n\n

\u010clanek je bil objavljen v Mo\u017eina, M. (2024). Je napo\u010dil \u010das za ustanovitev ambulant za odvajanje od psihiatri\u010dnih zdravil? Sensa, oktober\/november 2024, \u0161t. 84, str. 79-83.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Mag. Miran Mo\u017eina, dr. med., psihiater in psihoterapevt, direktor SFU Ljubljana, miranmozina.slo@gmail.com<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Dobrih 40 let je minilo, odkar sem se z velikim entuziazmom podal na karierno pot psihiatrije in psihoterapije in nikakor si nisem predstavljal, da bom na to\u010dki, na kateri sem danes, tako globoko razo\u010daran nad tistim delom na\u0161ega zdravstvenega sistema, ki se ukvarja z du\u0161evnim zdravjem. V tem delu sistema sodelujejo razli\u010dne strokovnjakinje (namerno tu […]<\/p>\n","protected":false},"author":9,"featured_media":62,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[11],"tags":[],"class_list":["post-58","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-razmisljanja"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/madinslovenia.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/58","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/madinslovenia.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/madinslovenia.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/madinslovenia.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/9"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/madinslovenia.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=58"}],"version-history":[{"count":8,"href":"https:\/\/madinslovenia.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/58\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":289,"href":"https:\/\/madinslovenia.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/58\/revisions\/289"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/madinslovenia.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/62"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/madinslovenia.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=58"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/madinslovenia.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=58"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/madinslovenia.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=58"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}