{"id":104,"date":"2025-03-07T15:33:07","date_gmt":"2025-03-07T15:33:07","guid":{"rendered":"https:\/\/madinslovenia.org\/?p=104"},"modified":"2025-03-10T03:06:38","modified_gmt":"2025-03-10T03:06:38","slug":"doktoriranje-uma-zakaj-psihiatricne-obravnave-niso-uspesne","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/madinslovenia.org\/?p=104","title":{"rendered":"Recenzija knjige “Doktoriranje uma: Zakaj psihiatri\u010dne obravnave niso uspe\u0161ne”"},"content":{"rendered":"\n

Slika 1: Richard Bentall, ki je leta leta 2009 pri zalo\u017ebi Penguin izdal knjigo z naslovom Doctoring the Mind: Why psychiatric treatments fail<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

Recenzija knjige Richarda P. Bentalla<\/strong> <\/p>\n\n\n\n

Dr. Richard Bentall je ugledni profesor klini\u010dne psihologije na britanski Univerzi Sheffield, od leta 2014 tudi \u010dlan Britanske akademije. Je avtor \u0161tevilnih znanstvenih \u010dlankov in knjig, med drugim tudi knjige Madness Explained: Psychosis and Human Nature (Razlaga norosti: psihoza in \u010dlove\u0161ka narava)<\/em>, za katero je leta 2004 prejel nagrado britanskega psiholo\u0161kega zdru\u017eenja. V preteklosti se je osredoto\u010dal predvsem na raziskovanje mehanizmov, ki vodijo do s psihozo povezanih simptomov, kot so halucinacije in blodnje, ter na u\u010dinkovitost kognitivno-vedenjskih intervencij za ljudi s temi simptomi. Danes pa se raziskovalno osredoto\u010da na raziskovanje tega, kako socialno okolje (otro\u0161ka travma) pove\u010duje tveganje za pojavnost du\u0161evnih motenj, medtem ko psihozo pojmuje kot stanje, ki v biomedicinskem modelu obravnave vodi v postavitev diagnoz, kot sta ‘shizofrenija’ in bipolarna motnja’, do \u010desar pa je kriti\u010den.<\/p>\n\n\n\n

Knjiga z naslovom Doktoriranje uma,<\/em> v kateri Bentall poda kritiko trenutno prevladujo\u010dega pristopa v psihiatriji, ki je utemeljen na prete\u017eno biomedicinskem modelu razumevanja te\u017ejih du\u0161evnih motenj (osredoto\u010da se predvsem na diagnozo shizofrenije in bipolarne motnje). Svojo kritiko pojmuje kot ‘racionalno antipsihiatrijo’. V knjigi na znanstveno podprt na\u010din argumentira, da se sodobna psihiatrija pretirano zana\u0161a na biolo\u0161ke razlage (npr. o kemi\u010dnem neravnovesju v mo\u017eganih) in na farmakolo\u0161ko zdravljenje du\u0161evnih motenj, premalo pa upo\u0161teva kontekstualne dejavnike. Kriti\u010den je tudi do trenutno prevladujo\u010dega diagnosti\u010dnega pristopa k zdravljenju du\u0161evnih motenj. Sklicuje se na \u0161tevilne priznane \u0161tudije, ki ka\u017eejo na to, da so diagnoze socialen konstrukt, ki ga je potrebno dekonstruirati.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Slika 2: knjiga, katere recenzija je pred vami. Recenzijo sta pripravila Mojca \u0160eme, univ. dipl. soc. del., integrativna psihoterapevtka, mojca.seme@fsd.uni-lj.si<\/a><\/strong>, in Primo\u017e \u0160eme<\/strong>, univ. dipl. soc. del., vi\u0161ji svetovalec v soc. varstvu, partnerski in dru\u017einski terapevt, seme.primoz@gmail.com.<\/em><\/p>\n\n\n\n

V prvem delu knjige Bentall najprej pojasni, da v njej ne gre za kritiko psihiatrov, temve\u010d za kritiko trenutno prevladujo\u010dega biomedicinskega modela, ki je prete\u017eno usmerjen v kategorialno diagnostiko in predpisovanje medikamentozne terapije, manj pa v vzpostavljanje sodelovalnega, toplega in empati\u010dnega terapevtskega odnosa, kot ga je koncipiral humanisti\u010dni psiholog Carl Rogers. Bentall v knjigi navaja raziskave, ki govorijo o tem, da je prav terapevtski odnos na rogerijanski na\u010din ‘brezpogojnega pozitivnega spo\u0161tovanja in sprejemanja’, tisto, kar v resnici lo\u010di u\u010dinkovito od manj u\u010dinkovite (psihiatri\u010dne) pomo\u010di. Biomedicinski model obravnave Bentall povezuje s ‘tehni\u010dnim’ slogom skrbi za paciente (15 minutni pogovori usmerjeni v diagnostiko in prepri\u010devanje pacienta, naj sprejme predlagano medikamentozno terapijo), ki pa ga po raziskavah, ki jih navaja Bentall, \u0161tevilni pacienti do\u017eivljajo kot prisilnega in nehumanega.<\/p>\n\n\n\n

Bentall meni, da v resnici ni znanstvenih dokazov o tem, da bi bila konvencionalna psihiatrija podobno visoko u\u010dinkovita pri zdravljenju resnih du\u0161evnih motenj, kot to velja za zdravljenje resnih telesnih bolezni, ki jih zdravijo druge medicinske veje. V knjigi govori celo o proliferaciji sistemati\u010dnih dezinformacij o u\u010dinkih nekaterih najbolj \u0161iroko uporabljenih psihiatri\u010dnih tretmajev (ki po njegovem ne delujejo, ali pa so celo \u0161kodljivi). Poleg tega opozori tudi na to, da so glasovi pacientov, ki so poro\u010dali o nehumanem odnosu in neu\u010dinkovitosti nekaterih konvencionalnih tretmajev, preve\u010dkrat pregla\u0161eni s strani konvencionalne psihiatrije, katere poglaviten interes je po njegovem predvsem ohranjanje dominantnosti biomedicinskega modela.<\/p>\n\n\n\n

Izjemno zanimiva so tudi naslednja tri poglavja v prvem delu (Rojstvo psihiatrije kot medicinske discipline; Terapevtske inovacije ob koncu dobe azilov; Triumf biolo\u0161ke psihiatrije). V njih Bentall razlo\u017ei zgodovinski razvoj trenutno dominantnega modela, s posebnim poudarkom na evoluciji specifi\u010dnih metod psihiatri\u010dne obravnave, ki so (bile) utemeljene na biomedicinskem modelu. Poka\u017ee, da se je zgodovinsko gledano psihiatrija kot poseben poklic v medicini trdno zasidrala \u0161ele od sredine 19. stoletja naprej, v viktorijanski dobi[1]<\/sup><\/a>. To je \u010das, v katerem se rodijo azili (zgodovinski predhodniki dana\u0161njih psihiatri\u010dnih bolni\u0161nic). Bentall trdi, da veliko predpostavk, ki so jih o du\u0161evnih boleznih postavili viktorijanski psihiatri, \u0161e danes vodi konvencionalno psihiatri\u010dno obravnavo. Obdobje azilov je npr. \u010das, ko se pojavi hospitalizacija brez pacientove privolitve (Bentall navaja zgodovinske vire, iz katerih je razvidno, da so bili ljudje v azil 19. stoletja pogostokrat zvabljeni s pretvezo in\/ali prevaro), in tudi \u010das, ko se porodi azilni re\u017eim ‘discipline, reda in \u017eivljenja v skladu z medicinskimi pravili’, ki ga najdemo v psihiatri\u010dnih bolni\u0161nicah \u0161e danes (npr. kvaliteta in \u010das obrokov, prilagojena potrebam institucije).<\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

[1]<\/a> Viktorijanska doba je \u010das vladavine kraljice Viktorije (1837 \u2013 1901). Gre za obdobje, ko industrijska revolucija dose\u017ee vrh. To je \u010das velikih socialnih, ekonomskih in tehnolo\u0161kih sprememb, ki ga socialna zgodovina povezuje z rojstvom moderne dobe. Ta je povezana z objektivisti\u010dno epistemologijo v pomagajo\u010dih poklicih, ki se razlikuje od postmoderne hermenevti\u010dne epistemologije, v sredi\u0161\u010du katere so sistemski pogled, delovni odnos soustvarjanja in dialo\u0161kost (\u0160ugman Bohinc, 1997, 1998, 2010; \u0160ugman Bohinc in Mi\u0161kulin, 2024).<\/p>\n\n\n\n

Najpomembnej\u0161i praktiki psihiatrije ob prelomu 19. in 20. stoletja prihajajo iz nem\u0161ko govore\u010dih dr\u017eav, kar morda ni nepomemben podatek, \u010de poznamo duh takratnega \u010dasa in prostora. Med temi praktiki je tudi Emil Kraepelin, velik nem\u0161ki nacionalist, ki je po Bentallovem mnenju klju\u010dno vplival na biomedicinsko usmeritev v sodobni konvencionalni psihiatriji. Pred Kraepelinom enotnega dogovora o klasifikaciji psihiatri\u010dnih bolezni namre\u010d \u0161e ni bilo, vsak psihiater je uporabljal svoj diagnosti\u010dni sistem. Kraepelin, ki je zavrnil Freudovo teorijo psihoanalize, je to z ‘odkritjem’ svojega enotnega diagnosti\u010dnega sistema korenito spremenil. Tako je postal o\u010de nove, post-freudovske klini\u010dne psihiatrije. V tej novi usmeritvi se po Bentallovem mnenju porodi tudi ideja, da so posami\u010dne diagnoze povezane s specifi\u010dno patologijo mo\u017eganov, kar naj bi bilo posledi\u010dno povezano tudi s specifi\u010dno etiologijo. Bentall meni, da Kraepelinova metoda pomeni za\u010detek tega, da se paciente v psihiatriji obravnava predvsem kot nosilce simptomov, ne pa kot ljudi z zgodovino in zahtevnimi zgodbami, ki bi jih moral psihiater raziskati in nasloviti v zaupnem terapevtskem odnosu.<\/p>\n\n\n\n

Bentall v knjigi tudi prika\u017ee, da so z dobo azilov povezane skrajne in z dana\u0161nje perspektive ne\u010dlove\u0161ke oblike psihiatri\u010dnega ‘zdravljenja’. Le te dose\u017eejo svoj vrh v prvi polovici 20. stoletja. Bentall navaja primere razli\u010dnih praks. V Dr\u017eavni bolni\u0161nici New Jersey so npr. psihiatri\u010dne bolezni zdravili na na\u010din ‘operativnega odstranjevanja vnetij iz telesa’ \u2013 za\u010deli so s puljenjem zob, ki je v tej bolni\u0161nici veljalo za najbolj uspe\u0161no metodo ‘zdravljena’ du\u0161evnih bolezni (delovalo naj bi kar v 85 % primerov), \u010de pa to ni delovalo, so nadaljevali z odstranjevanjem mandljev, jaj\u010dnikov, mod, \u017eol\u010da in kolona. 45 % pacientov je zaradi tako intenzivnih posegov (gre za \u010das pred odkritjem antibiotikov) umrlo med samim posegom ali kmalu po njem. Bentall v tem razdelku izpostavi tudi najbolj priznano psihiatri\u010dno metodo tistega \u010dasa, elektro\u0161oke. Do zgodnjih 1940-ih so bile naprave za elektro\u0161oke name\u0161\u010dene v ve\u010dino azilov v Britaniji in severni Ameriki. In to kljub temu, da so mo\u010dni elektro\u0161oki pacientom ob\u010dasno polomili kosti v okon\u010dinah ali celo po\u0161kodovali hrbtenico. Bentall v nadaljevanju predstavi tudi najbolj kontroverzno izmed vseh zgodnjih psihiatri\u010dnih metod \u2013 ‘prefrontalno levkotomijo’ (zanjo se je v lai\u010dni javnosti uveljavil izraz lobotomija). Prvo tovrstno operacijo je leta 1935 izvedel portugalski nevrokirurg Egas Moniz, ki je za to svojo ‘inovacijo’ po mnenju Bentalla dobil najbolj nezaslu\u017eeno Nobelovo nagrado vseh \u010dasov. To metodo je nadalje razvijal ameri\u0161ki nevrokirurg Walter Freeman. Njegova najbolj znana pacientka je bila Rosemary Kennedy, sestra predsednika J. F. Kennedyja. Pred lobotomijo je sicer uporni\u0161ko dekle znalo brati in pisati, po njej pa je postalo inkontinentno in zmo\u017eno spregovoriti le nekaj besed. Po posegu je preostanek svojega \u017eivljenja pre\u017eivelo v instituciji. Kot zadnjo izmed zgodnjih psihiatri\u010dnih metod Bentall izpostavi medicinsko metodo induciranja inzulinske kome. Pet let po odkritju inzulina (1927) se je inzulin namre\u010d pri\u010del uporabljati tudi za zdravljene psihiatri\u010dnih bolezni (najprej za zdravljenje zasvojenosti, nato \u0161e shizofrenije). Tudi inzulinska terapija je bila v tistem \u010dasu v psihiatriji promovirana kot \u010dude\u017eno zdravilo, kljub temu da je 1 do 10 % ljudi zaradi nje umrlo.<\/p>\n\n\n\n

Bentall v knjigi opozori tudi na najbolj temno epizodo v zgodovini psihiatrije, ki pa v zgodovinskih pregledih psihiatrije po njegovem pogostokrat ostaja spregledana. Pionirji na podro\u010dju genetskega raziskovanja du\u0161evnih bolezni so bili namre\u010d nekateri nem\u0161ki psihiatri, simpatizerji nacisti\u010dnega re\u017eima. Med njimi je bil najbolj znan Ernst Rudin, ki je pomagal sooblikovati zakonodajo, ki je nacisti\u010dni Nem\u010diji omogo\u010dala prisilno sterilizacijo hospitaliziranih du\u0161evnih bolnikov. Ti prvi fokusi na genetiko, po mnenju Bentalla, pomenijo tudi rojstvo ideje o dedovanju du\u0161evnih bolezni. Nekateri nem\u0161ki psihiatri so v tistem \u010dasu sodelovali tudi pri usmrtitvi 70.000 psihiatri\u010dnih bolnikov (v nacisti\u010dnih psihiatri\u010dnih bolnicah so bile plinske celice zgrajene \u0161e preden so jih nacisti vgradili v koncentracijska tabori\u0161\u010da).<\/p>\n\n\n\n

S koncem azilov, gre za \u010das po 2. svetovni vojni, pride do treh novih trendov na podro\u010dju obravnave ljudi s hudimi in dolgotrajnimi te\u017eavami na podro\u010dju du\u0161evnega zdravja: deinstitucionalizacije (skraj\u0161evanje \u010dasa hospitalizacij, hitrej\u0161i odpusti iz bolni\u0161nice, krepitev skupnostnih programov, hospitalizacije le v \u010dasu hudih kriz), pojava psihofarmakologije in rojstva novega poklica, klini\u010dne psihologije. Bentall govori o dveh najpomembnej\u0161ih razlogih za deinstitucionalizacijo: finan\u010dni razlogi (dolgotrajna institucionalizacija je za dr\u017eavo draga) in dvig ozave\u0161\u010denosti v javnosti o uni\u010dujo\u010dem vplivu dolgotrajne institucionalizacije na \u017eivljenja ljudi. Bentall je zelo kriti\u010den do sicer uveljavljenega stali\u0161\u010da, da so tudi \u2013 v tistem \u010dasu na novo odkrita \u2013 psihiatri\u010dna zdravila (odkritje nevroleptikov, poznej\u0161ih antipsihotikov 1950-tih; odkritje litija, kot prvega stabilizatorja razpolo\u017eenja, konec 1940-tih; odkritje tricikli\u010dnih antidepresivov v 1970-tih) igrala pomembno vlogo pri vzpostavljanju psihiatri\u010dne obravnave v skupnosti in da brez napredka na podro\u010dju farmakolo\u0161kega zdravljenja psihoz zapiranja azilov ne bi bilo. Meni, da so taka stali\u0161\u010da del retorike, s katero se \u0161e danes opravi\u010duje prevlada biomedicinskega modela.<\/p>\n\n\n\n

Tretja pomembna inovacija je za Bentalla rojstvo klini\u010dne psihologije. Nastanek tega poklica je po njegovih opa\u017eanjih sicer v knjigah o zgodovini psihiatrije popolnoma spregledan. Rojstvo klini\u010dne psihologije Bentall povezuje s pomanjkanjem zdravni\u0161kega kadra, ki bi bil pripravljen delati v povojnem azilnem sistemu. Prvi formalni \u0161tudij klini\u010dne psihologije v Angliji je tako leta 1948 vzpostavil britanski profesor psihiatrije Aubrey Lewis. Njegova prva pri\u010dakovanja glede klini\u010dnih psihologov so bila usmerjena predvsem v to, da bodo za psihiatre izvajali klini\u010dno psiholo\u0161ko diagnostiko (Bentall ta pri\u010dakovanja psihiatrije primerja z odnosom med zdravniki drugih specializacij in laboratorijskimi tehniki, ki zdravnikom zagotavljajo rezultate biokemi\u010dnih laboratorijskih testov). S\u010dasoma so tak\u0161na pri\u010dakovanja pri\u010dela frustrirati takratne klini\u010dne psihologe, zato so le ti pri\u010deli razvijati nove, od pri\u010dakovanj psihiatrije lo\u010dene oblike psiholo\u0161kih terapij. 1950-ta in 1960-ta leta so \u010das razvoja vedenjske terapije, predhodnice kognitivno-vedenjske terapije, hkrati pa tudi \u010das, ko se v psihologiji rodi alternativa vedenjskemu in\u017eeniringu. Gre za humanisti\u010dni pristop psihologa Carla Rogersa[1]<\/sup><\/a>, ki v psihologijo (in druge pomagajo\u010de poklice) prinese zavedanje o pomenu terapevtskega odnosa. Bentall meni, da se je v tem obdobju tudi rodil ambivalenten odnos med psihiatrijo in klini\u010dno psihologijo, o katerem se po njegovem, vse do danes, ne sme govoriti na glas.<\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

[1]<\/a> Carl Rogers, otrok iz kme\u010dke dru\u017eine, je za\u0161el v psihologijo, potem ko je opustil idejo, da bo postal duhovnik. Sam sebe je imel v\u010dasih za ‘psihologa’, v\u010dasih za delavca na podro\u010dju varstva in za\u0161\u010dite otrok ter celo socialnega ekonomista (ni nenavadno, da je imel s tak\u0161no epistemolo\u0161ko dr\u017eo pomemben vpliv na socialno delo). Na njegovo delo so pogosto leteli o\u010ditki, da to ni psihologija. Pregled zgodovinskih virov tudi ka\u017ee, da je bil s strani psihiatrov obto\u017een prakticiranja medicine brez licence (v tistem \u010dasu je bila psihoterapija pojmovana kot poklic, ki ga lahko izvajajo le zdravniki).<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Slika 3: Carl Rogers (vir: splet).<\/p>\n\n\n\n

V 1960-tih je znotraj psihiatrije vzniknilo antipsihiatri\u010dno gibanje (poimenovanje je skoval ju\u017enoafri\u0161ki psihiater David Cooper). Ideje antipsihiatri\u010dnega gibanja so poleg disidentov psihiatrov v tistem \u010dasu prevzeli tudi sociologi, filozofi in drugi intelektualci, ki so se borili proti establi\u0161mentu. Med pomembni disidentskimi imeni takratnega antipsihatri\u010dnega gibanja so bili \u0161kotski psihiater Ronald Laing, ameri\u0161ki psihiater mad\u017earskega porekla Thomas Szasz ter italijanski psihiater Franco Basaglia. Italija je po zaslugi slednjega deinstitucionalizirala svoj psihiatri\u010dni sistem, tako da so velike psihiatri\u010dne bolni\u0161nice nadomestili z mre\u017eo manj\u0161ih centrov za mentalno zdravje v lokalnih skupnostih.<\/p>\n\n\n\n

Rojstvo nove biolo\u0161ke psihiatrije Bentall povezuje z raziskavami, ki so nastale kot posledica odkritja novih zdravil. To je to\u010dka, v kateri se po mnenju Bentalla rodi razlaga o kemi\u010dnem neravnovesju kot poglavitnem razlogu za du\u0161evne motnje (omenja npr. dopaminsko teorijo shizofrenije in serotoninsko teorijo depresije). Bentall trdi, da sta obe omenjeni teoriji utemeljeni na pomanjkljivih dokazih, ki ve\u010dinoma izhajajo iz eksperimentov na \u017eivalih. Nastanek nove usmeritve v psihiatriji Bentall povezuje tudi z neo-kraepelinsko revolucijo, do katere je pri\u0161lo v 1970-tih in 1980-tih letih. Povezana je z novim pristopom k psihiatri\u010dni diagnostiki, ki je opisana v tretji izdaji ameri\u0161ke psihiatri\u010dne klasifikacije DSM, ki je iz\u0161la leta 1980. Bentall trdi, da je to \u010das, ko pri\u010dneta psihoterapija in terapevtski odnos znotraj psihiatrije izgubljati svoje mesto. Nadomestijo jo molekularna genetika, kategorialna diagnostika in predpisovanje zdravil.<\/p>\n\n\n\n

Bental meni, da je psihiatrija danes seveda zelo druga\u010dna od tiste v preteklosti, saj je pacientom veliko prijaznej\u0161a. Hkrati pa poudarja, da se \u0161e vedno bori za enakovreden polo\u017eaj v medicini, kot je to veljalo skozi njeno celotno zgodovino. Po njegovem na vso silo posku\u0161a dose\u010di, da bi se lahko postavila ob bok drugim eksaktnim medicinskim vejam, v katerih imajo bolezni dokazano biolo\u0161ko ozadje. Bole\u010dina psihiatrije, da znotraj medicine \u0161e vedno ni sprejeta kot enakovredna drugim specializacijam, je po Bentallovi hipotezi klju\u010dni dejavnik, da tako zelo vztraja na biolo\u0161ki razlagi du\u0161evnih motenj. \u017dal ima zaradi tega po njegovem mnenju veliko ‘slepo pego’ za kontekstualne dejavnike, ki pomembno prispevajo k du\u0161evnim stiskam ljudi (npr. obremenjujo\u010de, s travmo povezane izku\u0161nje, kot so \u0161ok travme, spolne zlorabe, nasilje v dru\u017eini; retravmatizacija in viktimizacija v psihiatri\u010dnih bolni\u0161nicah; diskriminacija zaradi spola, rase, etni\u010dne pripadnosti idr.). Tudi njena sprega s farmacevtsko industrijo seveda nikakor ne pripomore k \u0161irjenju perspektive.<\/p>\n\n\n\n

Bentall knjigo zaklju\u010di z dvema mo\u017enima vizijama psihiatri\u010dne skrbi. Prvo imenuje paternalisti\u010dno-medicinska pot in drugo pot promoviranja avtonomije \u010dloveka. \u010ce to dihotomijo prenesemo v na\u0161 kontekst, lahko prepoznamo v njej elemente diskurza o razlikah med objektivisti\u010dno in hermenevti\u010dno epistemologijo oz. o razlikah med medicinskim in kontekstualnim modelom obravnave\/pomo\u010di, ki je tema, s katero se pri nas ukvarjata Lea \u0160ugman Bohinc (1997, 1998, 2010) in Miran Mo\u017eina (2010, 2019ab; Mo\u017eina in Kobal, 2005).<\/p>\n\n\n\n

Bentall na\u0161teje naslednje zna\u010dilnosti paternalisti\u010dno-medicinske poti, ki jo zagovarjajo predvsem biolo\u0161ko usmerjeni psihiatri in raziskovalci, ki prou\u010dujejo genetiko in nevroznanost du\u0161evnih motenj:<\/p>\n\n\n\n