{"id":126,"date":"2025-03-07T15:31:18","date_gmt":"2025-03-07T15:31:18","guid":{"rendered":"https:\/\/madinslovenia.org\/?page_id=126"},"modified":"2025-03-10T02:15:02","modified_gmt":"2025-03-10T02:15:02","slug":"osebne-zgodbe","status":"publish","type":"page","link":"https:\/\/madinslovenia.org\/?page_id=126","title":{"rendered":"Osebne zgodbe"},"content":{"rendered":"\n
\n

Ljudje z “izku\u0161njo iz prve roke” pripovedujejo o svojih stikih s psihiatrijo, kako je to vplivalo na njihova \u017eivljenja in o svojih lastnih poteh do okrevanja.<\/p>\n<\/blockquote>\n\n\n\n

Vsaka zgodba o du\u0161evnem zdravju je edinstvena, a vsem je skupno to, da lahko prinesejo navdih, razumevanje in upanje. Ko sli\u0161imo izku\u0161nje drugih, la\u017eje prepoznamo lastne ob\u010dutke, premagamo stigmo in najdemo nove poti k okrevanju.<\/p>\n\n\n\n

Na tej strani boste na\u0161li osebne pripovedi ljudi, ki so se soo\u010dili z du\u0161evnimi izzivi in na\u0161li na\u010dine za soo\u010danje in rast. Njihove zgodbe osvetljujejo razli\u010dne poglede na du\u0161evno zdravje ter dokazujejo, da okrevanje in kakovostno \u017eivljenje kljub te\u017eavam sta mogo\u010da.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Mo\u010d opazovalca<\/strong><\/p>\n\n\n\n

To je zgodba o sodelovanju.<\/p>\n\n\n\n

V otro\u0161tvu sem bila zelo vesela. Rada sem se igrala, risala in pela, pa tudi kopala v bazen\u010dkih. Enkrat sem se polulala v majhen bazen\u010dek, kjer sta se kopali tudi moja starej\u0161a sestra s prijateljico in sta kar odsko\u010dili! Bilo me je zelo sram in sem na ves glas jokala.<\/p>\n\n\n\n

Bila sem pametna deklica in sem se nau\u010dila, da v bazen\u010dke ne lulamo. Nikoli ve\u010d nisem \u017eelela do\u017eiveti tega groznega ob\u010dutka sramu in sem po\u010dela vse, da bi se mu izognila. Enkrat je med igro \u00bbAli je kaj trden most\u00ab, ki smo se jo igrali s so\u0161olci, moja u\u010diteljica tako zavpila, da sem se polulala v hla\u010de. Tudi takrat me je bilo zelo sram.<\/p>\n\n\n\n

Hitro sem rastla in kmalu postala \u017ee prava mala gospodi\u010dna. Veliko sem razmi\u0161ljala in se poglabljala v mnoge re\u010di. Rada sem gledala za fanti in jim pisala ljubezenska pisma. Najraje sem se dru\u017eila s prijateljicami na seniku. Tam smo si imele vedno veliko povedati.<\/p>\n\n\n\n

Ko sem od\u0161la v srednjo \u0161olo, je bilo zame veliko sprememb in niso mi bile vse najbolj v\u0161e\u010d. A bila sem prilagodljiva in hitro sem se zna\u0161la. Imela sem tudi podporo pri star\u0161ih, bodrili so me in mi prigovarjali, da bo bolje. In res je bilo. Srednjo \u0161olo sem uspe\u0161no zaklju\u010dila in se vpisala na \u0161tudij.<\/p>\n\n\n\n

Tam pa so me spet \u010dakale spremembe. Preselila sem se v drug kraj in domov prihajala le za vikende. Stanovala sem sicer skupaj s prijateljicami, kar mi je bilo v\u0161e\u010d, pri\u0161el pa je trenutek, ko sem za\u010dutila nek manjko. \u0160e sama nisem najbolj vedela, od kod izhaja, vedela sem samo, da moram iskati re\u0161itve.<\/p>\n\n\n\n

Iskanje re\u0161itev zame ni bila zahtevna naloga \u2013 rada sem imela probleme. Kar naprej sem videla na svetu kak\u0161en problem in se \u010dutila dol\u017eno, da ga re\u0161im. Ker pa je na svetu ne\u0161teto problemov, seveda nisem mogla re\u0161iti vseh. To me je tako obremenilo, da sem se zna\u0161la v neki bolnici, kjer me je bilo zelo strah. Tam sem se prvi\u010d sre\u010dala z resnimi strahci. Na sre\u010do sem se spomnila na osmi skavtski zakon, ki je bil med mojimi preteklimi skavtskimi dogodiv\u0161\u010dinami najbolj priljubljen: skavt si v te\u017eavah \u017evi\u017ega in poje.<\/p>\n\n\n\n

In ko sem tako bila tam, sama, sredi hodnika, malo pred polno\u010djo, z navodilom, naj grem spat v tisto temno sobo bolnice, kjer nikogar ne poznam, sem za\u010dela razmi\u0161ljati, da sem v te\u017eavah. Ker nisem in nisem hotela iti v sobo, so me namestili na kav\u010d v dnevno sobo bolnice.<\/p>\n\n\n\n

A tudi tam me strahci niso zapustili. Ko so postali dovolj veliki, sem za\u010dela prepevati pesem, ki se mi je v danem trenutku zdela najbolj primerna: \u00bbJaz sem nor, jaz sem ubogi bogi bogi bogi bogi stvor, jaz sem nor, jaz sem ubogi bogi bogi bogi bogi stvor…\u00ab<\/p>\n\n\n\n

Nekajkrat so me opozorili, nato pa mi dali injekcijo v rit. Nosila sem rde\u010de tangice.<\/p>\n\n\n\n

Naslednji dan sem se pogovarjala z zdravnikom, pri\u0161la sem z urnikom v rokovniku in mu rekla: \u00bbDragi zdravnik, saj vas razumem; vi opravljate svoje delo. Ampak prosim, razumite tudi vi mene \u2013 tudi jaz imam svoje delo, in ni ga malo. Veste, koliko problemov na tem ljubem svetu je potrebno re\u0161iti… Poglejte moj urnik, poglejte. Zakaj, za bo\u017ejo voljo, sem tukaj notri, ko pa imam zunaj toooooliko dela?\u00ab<\/p>\n\n\n\n

Imela sem ob\u010dutek, da me zdravnik ni najbolj razumel. Predpisal mi je neke tablete, ki pa jih nisem hotela jemati. Po treh dneh sem se zna\u0161la pred nekaj\u010dlansko komisijo zdravnikov, ki so mi povedali: \u00bbDraga deklica, sedaj pa se bo\u0161 morala odlo\u010diti med dvema mo\u017enostima: ali bo\u0161 za\u010dela jemati tablete, ali pa te po\u0161ljemo na sodi\u0161\u010de, kjer bodo presodili, kaj bo s tabo.\u00ab<\/p>\n\n\n\n

Pri svojih 23-ih letih nisem bila pripravljena imeti opravka s sodi\u0161\u010dem. Pravzaprav to zame sploh ni bila mo\u017enost. Za\u010dela sem jemati tablete in si mislila \u00bbBo \u017ee.\u00ab Po treh tednih sta me star\u0161a odpeljala domov in po dolgem \u010dasu sem napisala pismo Miklav\u017eu. Odpisal mi je in mi prinesel dve topli vijoli\u010dni odejici.<\/p>\n\n\n\n

Mesec do prve kontrole pri \u0161tudentskem zdravniku je trajal kot ve\u010dnost. Nikakor se nisem mogla sprijazniti s temi tabletami, saj nisem dobila razlage, s katero bi bila zadovoljna. Ko je le napo\u010dil \u010das kontrole, mi je zdravnik nekoliko zni\u017eal odmerek, a ne ukinil.<\/p>\n\n\n\n

Minilo je devet groznih mesecev. Posku\u0161ala sem vse, kar sem lahko, pa ne samo jaz, tudi moji star\u0161i so iz\u010drpali vse mo\u017enosti, ki so jih poznali \u2013 vse z namenom, da bi se bolj\u0161e po\u010dutila. Dokler se nisem zna\u0161la pred \u010dlovekom, ki mi je povedal: \u00bbOdlo\u010ditev, ali bo\u0161 jemala tablete ali ne, je samo tvoja.\u00ab<\/p>\n\n\n\n

Kmalu sem prenehala jemati tablete in stanje se je po\u010dasi izbolj\u0161alo. Dokler se ni spet poslab\u0161alo. Postalo je tako hudo, da sta bila moja star\u0161a \u017ee skoraj obupana; nista vedela, kako naj mi \u0161e pomagata.<\/p>\n\n\n\n

Odlo\u010dila sta se, da me ponovno odpeljeta v bolnico, \u010deprav tega nisem hotela. Nekako sta me spravila v avto, kjer sem samo sebe objela.<\/p>\n\n\n\n

To je bil trenutek, ki se ga \u0161e danes s te\u017ekim srcem spominjam.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Ampak v bolnici so bili sprva prijazni. Povedala sem vse po resnici, tako kot je bilo. Sprva nisem vedela, da bom morala ostati tam; po za\u010detnem pregledu sem vpra\u0161ala sestre, kje sta zdaj moja star\u0161a in povedale so mi, da sta od\u0161la domov. Po\u010dutila sem se zapu\u0161\u010deno.<\/p>\n\n\n\n

Dan je potekal mirno, motilo pa me je, da ima kadilnica v bolnici najlep\u0161i razgled izmed vseh sob. Zdelo se mi je, da tam tudi ni veliko prijaznosti. \u0160e najve\u010d prijaznosti sem zaznala na sliki, ki je visela na steni \u2013 na njej je bila mama, ki objema svojega otroka.<\/p>\n\n\n\n

Zve\u010der pa se je zgodilo nekaj hudega. Nekaj zares zelo, zelo hudega. Bil je \u010das za tablete in nisem se postavila v vrsto s svojim lon\u010dkom, kot vsi drugi. Ostala sem v svoji postelji. Pri\u0161li so me nekajkrat poklicat, ampak se nisem odzvala.<\/p>\n\n\n\n

Potem pa se je zgodilo. Bilo jih je pet. Eden me je dr\u017eal za levo roko, eden za desno, eden za levo nogo, eden za desno nogo, eden pa mi je vbrizgal injekcijo. Bilo je zelo glasno. Ena izmed gospa v sobi mi je kasneje rekla, da se nisem lepo obna\u0161ala.<\/p>\n\n\n\n

Bila sem zelo jezna in tokrat se nisem ustra\u0161ila sodi\u0161\u010da. Ko pa sem pri\u0161la do sodi\u0161\u010da, so mi rekli, da moram pre\u017eiveti v tej bolnici dva meseca.<\/p>\n\n\n\n

Dva meseca \u017eivljenja \u0161tiriindvajsetletnice.<\/p>\n\n\n\n

Ko sem odhajala, sem se jim zahvalila.<\/p>\n\n\n\n

***<\/p>\n\n\n\n

Tisto leto sem zaklju\u010dila \u0161tudij, nadaljevala drugi \u0161tudij, se vklju\u010dila v posebno terapevtsko skupnost, dobila svojo prvo slu\u017ebo, spet sem gledala za fanti. In sre\u010dala njega<\/em>. Bil je \u010dudovit fant in takoj sva se ujela. Kmalu sva \u0161la \u017ee skupaj na morje in razmi\u0161ljala o skupnem stanovanju.<\/p>\n\n\n\n

Ko sem ob \u017eelji po novem dru\u017einskem \u010dlanu ni\u017eala odmerek zdravil, sem se tretji\u010d zna\u0161la v bolnici. Zanj<\/em> je bila to zelo te\u017eka izku\u0161nja, kljub temu pa je vsakodnevno prihajal k meni in sva skupaj pre\u017eivljala \u010das. Pripeljal mi je ku\u017eka, za katerega sva bila dogovorjena, da ga prevzameva v \u010dasu, ko sem potem bila v bolnici.<\/p>\n\n\n\n

\u010cez dve leti sva dobila h\u010derko. Bila je \u010dudovita. Vse je steklo lepo kot po maslu.<\/p>\n\n\n\n

Minila so tri leta in odlo\u010dila sem se, da \u017eelim spremembo na poklicni poti, zato sem pustila svojo prvo slu\u017ebo. Bila sem prepri\u010dana, da lahko svetu doprinesem ve\u010d, da lahko re\u0161im ve\u010d svetovnih problemov.<\/p>\n\n\n\n

Eden izmed problemov, za katerega sem se po\u010dutila \u0161e posebej poklicano pri re\u0161evanju, so bile ravno tablete, ki sem jih redno jemala. Zadnjih deset let sem veliko pre\u0161tudirala o njih in si oblikovala mnenje, da zame niso najbolj\u0161a mo\u017ena izbira.<\/p>\n\n\n\n

Re\u0161evanje tega problema sem si zamislila po to\u010dno dolo\u010deni poti. Mislila sem: \u00bb\u010ce to uspe meni, lahko tudi drugim.\u00ab In sem se lotila opu\u0161\u010danja.<\/p>\n\n\n\n

Tokrat je to potekalo precej bolj sistemati\u010dno in premi\u0161ljeno. Imela sem zdravnico, ki sem ji zaupala, pa tudi druge pomembne sogovornike, s katerimi sem se lahko izrazila. Izvedela sem, da je najbolj pomembno pri opu\u0161\u010danju to, da ni\u017eji kot je odmerek, bolj opu\u0161\u010da\u0161 po\u010dasi. In tako sem si v sodelovanju s strokovnjaki pripravila na\u010drt, ki sem mu zvesto sledila.<\/p>\n\n\n\n

Znak, ki je bil glede na moje prej\u0161nje hospitalizacije klju\u010dnega pomena pri ohranjanju moje psihi\u010dne kondicije, je bilo spanje. Kadar ve\u010d dni skupaj nisem spala, sem za\u010dela zaznavati stvari, ki jih drugi niso.<\/p>\n\n\n\n

In tako sem se nekega ve\u010dera, tekom opu\u0161\u010danja, ko \u017ee drugo no\u010d zapored nisem mogla spati, takole pogovarjala sama s sabo.<\/p>\n\n\n\n

\u00bbDraga moja. Ve\u0161, da nespe\u010dnost ni v redu zate. Ve\u0161, kam vodi. Tja, kamor no\u010de\u0161. Res je, da je zdaj vse druga\u010de, ampak bolnica je \u0161e vedno tam in tudi ti bo\u0161, \u010de ne bo\u0161 spala.\u00ab<\/p>\n\n\n\n

\u00bbDraga moja. Vem. Ko bi ti vedela, kaj vse meni roji po glavi. \u010ce bi nekdo zapisoval moje misli, bi v eni no\u010di, ali pa celo v nekaj urah, nastalo sto romanov… Veliko stvari se dogaja v moji glavi. Vem, da imam tokrat bolj\u0161o podporo kot sem jo imela prej\u0161nji\u010d. Vem pa tudi, da se v nekem smislu s tem moram soo\u010diti sama.<\/em>\u00ab<\/p>\n\n\n\n

\u00bbPrav ima\u0161. In verjetno se ne \u017eeli\u0161 soo\u010diti v bolnici. Poglej vse te strahce. Posku\u0161ajo ti nekaj sporo\u010diti, ne vem \u0161e to\u010dno, kaj, ampak \u010de jih bo\u0161 poslu\u0161ala, bo\u0161 mogo\u010de izvedela.\u00ab<\/p>\n\n\n\n

\u00bbA si za to, da jih skupaj poslu\u0161ava?\u00ab<\/p>\n\n\n\n

\u00bbDajva.\u00ab<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

In tako se je za\u010delo sodelovanje med dvema deloma mene (mimogrede, definicija shizofrenije je razcep uma). Poslu\u0161ala, gledala, \u010dutila, vonjala \u2013 le oku\u0161ala nisem \u2013 teh strahcev. In na trenutke so bili res stra\u0161ni! Vedela sem, da ga moram takoj, ko se mi strahec za\u010dne pribli\u017eevati, pogledati. V\u010dasih je bil samo pogled dovolj, v\u010dasih pa se je na\u0161el tudi kak\u0161en strahec, ki je potreboval mikroskopsko poro\u010dilo.<\/p>\n\n\n\n

Polilog med deli mene je bil \u017eiv, razgiban, poln zanimivih idej. Zgodilo se je ogrooooomno stvari. Komaj sem \u010dakala, da bom naslednji dan to lahko povedala svoji psihoterapevtki. Vedela sem, da se ne bo prestra\u0161ila, za kar sem bila neizmerno hvale\u017ena. Kako sem lahko pravzaprav sploh na\u0161la \u010dloveka, ki se ne prestra\u0161i… tega? Zveni nemogo\u010de, a je vendarle resni\u010dno.<\/p>\n\n\n\n

Na neki to\u010dki so stvari pri\u0161le tako dale\u010d, da me je postalo zares strah. Kaj, \u010de se zgodi kaj hudega, tukajle, zdajle? Tega no\u010dem. Ne. No\u010dem. No\u010dem. No\u010dem. No\u010dem uni\u010diti vsega truda, no\u010dem spet povzro\u010diti toliko trpljenja, \u010deprav vem, da si trpljenje drugi povzro\u010dijo sami… skratka \u2013 no\u010dem biti zahtevna okoli\u0161\u010dina.<\/p>\n\n\n\n

Nekako sem se pomirila, a zaspati \u0161e vedno nisem mogla. Strahci so postali vse bolj in bolj intenzivni, dokler…<\/p>\n\n\n\n

Dokler niso le\u017eali ob meni. To je bil pravzaprav tisti eden strahec, najbolj trdovraten. In glej ga zlomka, naselil se je v vanj<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

Grozno. Kaj \u010de se zdaj… zgodi?<\/p>\n\n\n\n

Ne.<\/p>\n\n\n\n

Ne.<\/p>\n\n\n\n

Ne morem.<\/p>\n\n\n\n

Ne smem!<\/p>\n\n\n\n

To ne bi bila jaz!!<\/p>\n\n\n\n

Ne bi bilo zanala\u0161\u010d!!!<\/p>\n\n\n\n

\u0160e vedno pa bi nosila odgovornost.<\/p>\n\n\n\n

***<\/p>\n\n\n\n

Ura je bila dve pono\u010di, moje o\u010di pa so bile kot na\u0161pi\u010dene z zobotrebci. Nisem bila utrujena niti eno majhno majceno pikico. In tak\u0161na naj grem naslednji dan opravljat resne slu\u017ebene obveznosti?<\/p>\n\n\n\n

Hm.<\/p>\n\n\n\n

Odlo\u010dila sem se, da bom napisala tole zgodbo, in to kar takoj. \u00bbKdaj, \u010de ne zdaj?\u00ab je bil vedno moj moto. \u0160la sem na strani\u0161\u010de, si skuhala \u010daj, oblekla svoj rde\u010di pla\u0161\u010d (od izku\u0161nje z rde\u010dimi tangicami naprej vem, kdaj je potrebno oble\u010di rde\u010do), se usedla za ra\u010dunalnik in zapisala naslov: \u00bbPoka\u017eem zobe, \u010de je potrebno\u00ab.<\/p>\n\n\n\n

Ta naslov je bil odraz tega, da sem to no\u010d tekom poliloga z razno raznimi… \u00bbbitji\u00ab, razvila prav posebno strategijo za soo\u010denje s strahci. Imenovala sem jo – “Poka\u017eem zobe, \u010de je potrebno” \u2013 samo, \u010de je potrebno. \u010ce ni potrebno, smo seveda prijazni. \u010ce je… pa imam na sre\u010do velike zobe.<\/p>\n\n\n\n

***<\/p>\n\n\n\n

No\u010d je bila kratka. Spala sem manj kot dve uri, a zjutraj nisem \u010dutila zaspanosti. \u010cutila sem samo nekak\u0161no… vznemirjenost. Odlo\u010dila sem se, da bo moje jutro po\u010dasno in res je bilo tako. Slu\u017ebene obveznosti so se za\u010dele \u0161ele ob devetih in imela sem \u010das, da se uredim, v vrtec pospremim h\u010derko in se v miru odpravim v slu\u017ebo.<\/p>\n\n\n\n

Na slu\u017ebenem dogodku sem videla tiso\u010d prilo\u017enosti. Vse se je zdelo tako povezano in smiselno. Po njem je sledil obisk psihoterapevtke, ki mi je \u00bbpredpisala kar nekaj receptov\u00ab – ne za tablete, ampak za prava<\/em> zdravila. Za pogovor, za usmerjanje pozornosti v prijetno z namenom var\u010devanja z energijo… Najpomembnej\u0161e zdravilo, ki sem ga dobila ta dan (\u017ee mnogokrat prej, a tokrat v popolnoma druga\u010dni obliki), pa je bila t. i. \u00bbvzpostavitev vloge opazovalca\u00ab.<\/p>\n\n\n\n

S psihoterapevtko sva \u017ee v preteklosti ve\u010dkrat posku\u0161ali zavzeti to vlogo. In vedno je pomagalo. Stopiti iz reke, je bila metafora. Ampak tokrat je ta opazovalec dobil \u0161e bolj posebno mesto, \u0161e bolj pomembno vlogo.<\/p>\n\n\n\n

Opazovalec je zame tisti del mene, ki samo je<\/em> \u2013 brez dodatkov, brez nepotrebnega balasta. Samo je, pri\u010da vsemu. Nau\u010dila sem se opazovati tako svoj otro\u0161ki, rado\u017eiv, kreativen, igriv in radosten del, kot tudi kriti\u010den, sodni\u0161ki del \u2013 moj zavorni sistem. Potrebujem balans med obema.<\/p>\n\n\n\n

S postavitvijo v vlogo opazovalke sem izni\u010dila rivalstvo med rado\u017eivim in kriti\u010dnim delom mene. Med njima je namre\u010d potekala neprestana borba za premo\u010d, za prevlado, za bolj\u0161o sli\u0161anost. Iz vloge opazovalke sem ju le opazovala, poslu\u0161ala, vonjala, otipala, celo oku\u0161ala, na koncu pa se odlo\u010dila, kaj bom upo\u0161tevala in \u010desa ne.<\/p>\n\n\n\n

Vloga opazovalke mi je pomagala, da sem se ponovno postavila na noge. Tisti dan sem \u0161la te\u010dt, na kosilo k star\u0161em, kjer sem zaspala za pol urce, v trgovino za zdravo \u017eivljenje po \u010daj za spanje… Dokon\u010dat to zgodbo.<\/p>\n\n\n\n

Naslednjo no\u010d sem zaspala takoj in no\u010d prespala kot angel\u010dek.<\/p>\n\n\n\n

Zjutraj sem svoji terapevtki napisala, da smo v mojih o\u010deh pre\u017eiveli mojo \u010detrto psihoti\u010dno epizodo \u2013 tokrat brez psihiatri\u010dne bolnice. Prepoznala sem, v \u010dem je bila glavna razlika med to in prej\u0161njimi epizodami: pri prej\u0161njih nisem sodelovala, ampak sem se borila. Sedaj pa mi je vloga opazovalca omogo\u010dila, da je vse potrebno dobilo svoje mesto, jaz pa sem zaradi tega la\u017eje vstopila v sodelovanje.<\/p>\n\n\n\n

Mislim, da lahko zaradi te izku\u0161nje tudi v prihodnosti prebrodim najhuj\u0161e krize \u2013 \u010de si seveda omogo\u010dim dovolj tega, kar potrebujem. In kon\u010dno vem, kaj potrebujem \u2013 katera vrsta zdravil je zame najbolj\u0161a. Sodelovanje.<\/em> Brez njega bi to bila samo \u0161e ena epizoda v psihiatri\u010dni bolnici, v vrsti \u0161e mnogih.<\/p>\n\n\n\n

Proces opu\u0161\u010danja tablet \u0161e vedno traja, a imam zdaj v roki ne samo enega, ampak ve\u010d adutov. Opazovanje, sodelovanje, kazanje zob… V\u010dasih pa samo pitje \u010daja, meditacija, pisanje dnevnika in topel kamin.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Ve\u010d zgodb (in drugih zanimivih vsebin) lahko najdete na spletni strani dru\u0161tva Sli\u0161anje glasov.<\/a><\/p>\n\n\n\n

\n